Nesreča s kolesom

2. aprila 2020 sem imel zelo hudo nesrečo z gorskim kolesom. V Retju, majhni vasici nad Trbovljami, sem se spustil po strmem terenu in kar naenkrat se je pojavila neka škarpa, ki je nisem mogel predvideti ali pričakovati. Poletel sem kakih 6–8 metrov po zraku in zgodilo se je tako hitro, da niti rok nisem mogel postaviti predse, tako da sem čelno priletel v strnjena tla poti, ki je vodila mimo sosednje hiše. Preveč zagledan vase in preponosen, da bi nosil zaščitno čelado. Kot bi rekel moj dober prijatelj Vlado, ki prihaja iz Srbije:

“Pa dobro, kako češ nositi kacigu na biciklu, pa nisi peder, pa da sramotiš celu familiju!”

Priletel sem direkt na glavo, udarec je bil brutalen, vendar je zanimivo, da pri tem nisem izgubil zavesti. Nasprotno, tako zbran in fokusiran nisem bil še nikoli v življenju. V trenutku sem se odločil:

“Tole je resna zadeva, lahko, da imam zlomljeno hrbtenico, vrat ali še kaj, vendar bom naredil vse, kar lahko naredim, da iz tega potegnem vse, kar lahko!”

V naslednjem trenutku je k meni tekla gospa iz sosednje hiše. Takoj je poklicala rešilca. Ko je naredila, kar je morala, jo je zagrabila panika. Začela jokati in mi govoriti:

“Umrl boš, poglej, kakšno glavo imaš!”

Prijel sem se za glavo in občutil sem, kot da bi imel še eno glavo — takšna oteklina je takoj nastala. Miril sem jo:

“Gospa, naredili ste, kar ste lahko, hvala vam, zdaj pa počakajva rešilce!”

Ti so prišli prej kot v desetih minutah.

Na urgentnem oddelku trboveljske bolnišnice sem preživel osem dni, zdravniki so ugotovili naslednje poškodbe: zlom drugega in sedmega vretenca, počena lobanja, zlomljena čeljust in zmečkani sinusi. Najprej so se pogovarjali o operaciji, vendar se je k sreči izkazalo, da je nisem potreboval. Medtem ko sem bil pri njih, sem med pogovorom z medicinskim bratom izgubil zavest, čeprav sem ležal v postelji. Naprave, na katere sem bil priključen, so pokazale ravno črto, saj mi je srce prenehalo delovati. Priseben medicinski brat mi je z veseljem hitro primazal eno klofuto in zbudil sem se, kot da se ne bi zgodilo nič. Strokovni vodja bolnišnice, dr. Leskovar, me je dodatno preiskal z vsemi mogočimi testi, vendar ni ugotovil dejanskega vzroka. Dejal je, da ne more verjeti, kako sem se lahko izmazal brez možganskih poškodb glede na moč udarca in poškodbe, kakršne sem imel. Po nekaj dneh, ko so me odpustili, sem se zavedel, da sem popolnoma izgubil sluh na levo uho in da imam ogromne težave z ravnotežjem, saj je živčevje na tej strani glave prenehalo pravilno delovati. V domači oskrbi pri moji zlati ženi sem hitro okreval in tudi desno uho je počasi začelo prevzemati funkcijo ravnotežja za celotno telo. Kmalu sem ponovno začel počasi hoditi, voziti kolo in avto, kar je bil v začetku pravi podvig. Stanje se je po kakem dobrem letu tako normaliziralo, da sem lahko počel skoraj vse stvari kot prej. Športna vadba, predvsem pa tenis, mi je pomagal, da sem ponovno našel ravnotežje telesa, čeprav sem se na začetku na teniškem igrišču počutil kot žogica v fliper aparatu. Danes ga pri štiriinpetdesetih letih igram skoraj tako dobro kot pred nesrečo, fantje v 1. ligi na Tereziji v Trbovljah in na Štircu v Hrastniku pa lahko na prste ene roke preštejejo vse svoje zmage v letošnjem letu.

Otekla bezgavka na vratu

Marca 2023 sem imel pregled na otorinolaringologiji pri dr. Fošnariču glede mojega sluha na levem ušesu. Pogovarjala sva se o možnosti operacije ušesa, ker pa sem bil ravno pri njem, sem mu pokazal še bulo na levi strani vratu, katero sem tipal že kakšnega pol leta prej. Bila je otekla bezgavka in svetoval je, da narediva biopsijo. Vzeli so mi vzorec tkiva in povedal je, da me bodo o rezultatih obvestili po pošti.

V tistem času sem imel prijavljeno stalno bivališče v stanovanju, ki sem ga oddajal mojemu dobremu, a precej zmedenemu prijatelju. Tudi sama bula se je nekoliko zmanjšala, razmišljal sem, da me bodo že nekako obvestili, če bi bila zadeva rakasta. Nekako sem pozabil na vse skupaj, saj ni bilo nobenega obvestila s strani kliničnega centra, pa tudi mladi najemnik Praško ni nič vedel o kakem pismu, ki bi moralo priti k njemu na moje ime. Roko na srce, zadevo sem tudi sam jemal precej neresno.

Okoli novega leta 2024 sem dobil klic z ORL klinike v Ljubljani in dr. Fošnarič me je vprašal, zakaj nisem prišel na pregled. Povedal je, da je bila takrat zadeva maligna in seveda zelo resna. Naslednji dan sem moral urgentno k njemu, kjer smo potem ponovili teste, in zadeva se je res izkazala za rakavo. Najprej nisem dojel resnosti zadeve, po nekaj dneh pa sem sprejel stanje takšno, kot je bilo. Kakšna dva dni sem bil v težki mentalni luknji, kjer sem se počutil res izgubljeno in nebogljeno. Zbral sem se in se sam pri sebi odločil, da se spopadem s tem vragom!

Moja ženka Melita je zelo čustveno občutljiva, zato sem sklenil, da ji povem šele, ko se bodo začeli posegi. To je trajalo kak mesec ali dva, potem pa sem dobil datum za hospitalizacijo in moral sem ji povedati, da grem v bolnišnico, kjer mi bodo odvzeli vzorce tkiv, ki naj bi pokazali, kje je jedro rakastih celic. Diagnoza je bila virusni rak na jedru jezika. Najprej so mi določili 35 obsevanj, naknadno pa so se zdravniki odločili, da bo potrebnih tudi sedem kemoterapij, za kar je skupno potreben čas okoli petdeset dni.

Pri tej vrsti raka ti najprej populijo sicer zdrave kočnike, saj lahko zaradi obsevanj kasneje pride do hudih vnetij čeljustnih kosti, kar ti potem lahko močno greni življenje. Meni so v enem kosu spulili sedem zob, vendar sem imel srečo, da so bili prej zdravi in ni bil potreben še večji poseg. Moj sošolec iz osnovne šole, Stane Oplotnik, je prebolel natanko to vrsto raka, vendar ni imel te sreče, saj so mu pobrali vse, razen enega. Kljub vsemu je ostal pozitiven in mi je povedal vse, kar me čaka na poti. Za to sem mu večno hvaležen, saj sem se lahko tako bolje mentalno pripravil. Na žalost sem kasneje, že ko sem končal s terapijami, izvedel, da je nenadoma umrl, saj se je rak razširil tudi na druge organe.

Zahvalil bi se stomatološki zdravnici z velikim srcem, dr. dent. med. Jani Krapež, ki mi je odpihnila vse dvome glede ozdravitve. Povedala je, da me pri moji vrsti raka in glede na to, v kakšni fazi je bolezen, ne sme skrbeti. Dodala je, da bo težko, pa vendar, da bom zmogel. Večkrat sem se spomnil tudi na nesrečo s kolesom in na to, kaj sem si rekel, ko sem treščil ob tla. Kot da bi te vesolje že vnaprej pripravljalo na nadaljnje težke izkušnje.

Radio in kemoterapija

Z obsevanji in kemoterapijo sem začel 10. aprila 2024. Obsevanje sem imel vse dni v tednu, vsak petek kemoterapijo, za vikend pa sem bil prost. Prva dva tedna sem terapije še dobro prenašal in se celo sam vozil v Ljubljano, kasneje pa so se začele težave. Največji problem mi je bilo uživanje hrane, saj sem zelo slabo prenašal vsak sladkor v hrani. Vsi napitki, ki jih priporočajo zdravniki, so nabiti z glukoznimi kalorijami. Vse, kar sem nekako spravil po grlu, so bile zelenjavne župce z zmletim mesom in putrom, ki mi jih je pripravljala Melita. Vzela je bolniško, da je lahko skrbela zame, saj sem bil preslaboten, da bi lahko bil sam.

Bolj ko je zdravljenje napredovalo, bolj neznosno je postajalo moje stanje. Vseskozi sem imel v grlu sluzasti cmok in ves dan mi je šlo na bruhanje. Zdrizaste gmote v grlu nisem zmogel pogoltniti, cele dneve me je sililo na bruhanje, tako da je »klicanje jelenov« postalo družinski šport številka ena.

Po peti kemoterapiji se je začela prava grozljivka, saj mi je bilo tako slabo, da sem postajal tečen in sem začel zavračati vso hrano. Zdravniku sem omenil, da se kemoterapije ne grem več. Ko sem mu to povedal, je pregledal krvno sliko in se strinjal z menoj, da je kri res prešibka za nadaljevanje. Kasneje sem izvedel, da kemoterapija pri tej vrsti raka pripomore le 6–7 % k popolni ozdravitvi.

Zadnje tri dni terapij so me hospitalizirali, saj nisem mogel požirati ničesar več. Izgubil sem že okoli 25 kilogramov in bil sem kot kost in koža. Zdravnico sem prosil, naj mi intravenozno ne dajejo glukoze, in zatrdila mi je, da imajo tudi druge raztopine, s katerimi me bodo nahranili. Čez dve uri, ko mi je v žilo tekla tekočina, mi je začelo postajati neznosno slabo. Preveril sem kaj piše na vrečki — seveda je bila to glukoza. Vprašal sem jo, kaj to pomeni, ona pa mi je zabrusila, da ona že ve, kako se zdravijo rakavi bolniki.

Tisti dan sem dobil cevko neposredno skozi nos v želodec, po kateri sem prejel dva obroka hrane. Ponoči je postalo stanje tako mučno, da nisem več zdržal in sem si cevko potegnil iz nosu. Zjutraj je bil zarad tega vik in krik. Zahteval sem, da me izpustijo iz bolnišnice, in podpisal izjavo, da to počnem na lastno odgovornost, čeprav so mi rekli, da bom umrl od podhranjenosti. Takrat so se terapije zaključile — 31. maja 2024.

Okrevanje doma

Klima v grlu je bila tako porušena in jezik tako poškodovan, da mi je še navadna voda predstavljala problem pri uživanju. Peklo me je, kot da bi na tešče požrl jalapeño. Vsak dan sem intravenozno dobival tekočino in pikice tramala in ketonala v zadnjico. Domače okolje, župice in ljubezen moje ženke, pa tudi vsakodnevni obiski patronažnih sester in bratov, so hitro ponudili novo upanje. Tudi dr. Sotlar se je nekajkrat oglasil.

Počutje je bilo vsak dan nekoliko boljše. Trajalo je približno dva meseca, da sem počasi prenehal jemati vsa pomagala. Kri je bila še dolgo časa zelo slaba, tako da sem nekajkrat celo padel v nezavest, ko sem prehitro vstal. S časom se je grlo začelo nekoliko popravljati in začel sem lahko jesti jajčka, ki so poleg zelenjave in zmiksanih župic postale moja edina hrana.

Tudi ko se je stanje fizično začelo izboljševati, so v ustih ostale posledice. Še vedno sem imel v grlu šlajm, ki sem ga zdaj vsaj lahko izpljunil. Imel sem tudi izredno malo sline in predvsem zjutraj sem se zbujal s povsem zlimanimi usti. V začetku ni bilo nobenega okusa, tudi nebo je bilo povsem razbrazdano. Težave so se zelo počasi izboljševale in dosegel sem približno 50 % okusa. Težko sem požiral, usta pa so bila ves čas suha.

Ko sem konec zunanje teniške sezone 2024 poskusil igrati tenis, mi je moja koordinacija povsem razpadla in prav mučil sem se že ob pravilnem metu žogice za servis. Nato sem začel trenirati telo, um in ravnotežje pri osebnem trenerju, prijatelju Luki Ferliču, trikrat na teden, in od takrat je fizično šlo zelo hitro naprej. Iz približno 63 kilogramov sem se povzpel na idealnih 74 kilogramov septembra 2025.

Tudi tenis sem igral že spet na zavidljivem nivoju, pa tudi kondicija je bila skoraj odlična. Stanje v ustih pa je bilo tudi septembra 2025, kljub manjšemu napredku, še vedno slabo – imel sem približno 60 % okusa in težave pri požiranju, predvsem suhe hrane. Suhost ust se je nekoliko popravila, mogoče za kakšnih 10 %.

Post, pot k sebi in k zdravju s pomočjo Simone Šket

Ko sem zvedel za diagnozo in se sprijaznil s kruto resnico, sem to povedal tudi dobremu prijatelju Borutu in mu razložil, da sem se po zagotovilih dr. Krapeževe odločil za klasično medicino – obsevanja in kemoterapijo. V moji glavi takrat sploh ni bilo dileme, to je bila edina prava pot, saj alternative nisem niti poznal niti ji nisem kaj dosti zaupal. On, kot velik zagovornik samozdravljenja in upornik proti zdravstvenemu sistemu, mi je svetoval, naj se raje ne izpostavljam kemoterapiji in naj raje poiščem kakšno drugo pot. Ob tem sem se počutil napadenega oziroma prizadetega, celo malo mi je šel na živce s temi svojimi komentarji. Danes vem, da je vse, kar ni prostovoljno in podprto z bolnikovo svobodno izbiro, povsem brez smisla. Takrat o drugih rešitvah nisem razmišljal, vendar so mi vseeno njegove besede odzvanjale v ušesih in pustile določeno sled.

Po zaključenem zdravljenju, približno pol leta kasneje, so bili rezultati prve nukleomedicinske preiskave zelo vzpodbudni – brez vitalnega ostanka malinoma. Letos sredi septembra sem prejel tudi druge tovrstne izvide, ki so prav tako pokazali, da ni nobenih aktivnih bezgavk in resnejših zapletov, zaznali pa so dve verjetno vnetni mesti, ki bosta zahtevali nadaljnji pregled, ki ga imam 5. 11. 2025. Kako bi bilo lahko drugače, če so mi grlo bombardirali z obsevanjem, imunski sistem pa rušili s smrtonosno kemoterapijo.

Od prijatelja Gorana sem slišal za Simono Šket, ki svojim varovancem pomaga po metodi Rudolfa Breussa – z 42-dnevnim postom. Do zdravja je pomagala že več kot dva tisoč ljudem. Ima presenetljivo dobre rezultate, saj se je vsem strankam zdravje izrazito izboljšalo. Predvsem je pomagala sama sebi – raka je imela že od četrtega leta naprej, in to večkrat. Klasična medicina ji ni več znala pomagati in njene težave so se stopnjevale, zato se je odločila za naravno, neuropatsko pot. Že četrt stoletja je popolnoma zdrava, polna energije in pomaga ljudem, ki jo sami in prostovoljno poiščejo.

Nemudoma sem jo poklical in že naslednji dan sva se srečala v Celju. S svojo energijo in poznavanjem problematike me je tako navdušila in prepričala, da sem se pod njenim vodstvom začel postiti že naslednji dan – 30. septembra 2025. Že v samem začetku sem vedel, da sem se odločil pravilno in se odločno podal v boj s samim seboj.

Svetovala mi je 21-dnevni post, pri katerem lahko dnevno piješ le zelenjavne in sadne sokove (300–500 kalorij na dan) ter približno štiri litre različnih čajev. Vsak dan sem spil pol litra soka, pripravljenega iz 300 g pese, 100 g korenja in 100 g gomolja zelene, poleg tega pa še četrt litra pomarančnega soka – in strogo brez hrane. Dnevno sem se klistiral z dvema litroma žajbljevega čaja.

Vsak dan sem se v Slovenske Konjice, kjer mi je Simona najprej izvedla biorefleksoterapijo, nato pa sva skupaj hodila po okoliških hribih, kjer mi je nudila vso potrebno mentalno podporo. Prva dva dneva sem imel manjši glavobol, ker se je telo privajalo na spremenjen režim, kasneje pa sem se začel počutiti vse bolje – predvsem pa nisem več občutil lakote.

Na začetku sem imel nekaj težav s spanjem, saj sem prenehal jemati CBD-THC kapljice, ki sem jih prej uporabljal za sprostitev in lažji spanec. Prav tako mi ni manjkala niti jutranja kava, ki je bila prej del moje vsakodnevne rutine. Po približno enem tednu sem občutil veliko bolj bistre misli in neverjetno lahkost koraka – še posebej po biorefleksoterapijah. Z njimi Simona uravnovesi stanje človeka, občutek hoje pa je podoben hoji po mehki peni.

Postal sem veliko bolj pozitiven, z veseljem sem gledal na življenje, dejansko nisem bil več tečen ali zadirčen. Tudi mudi se mi ne več nikamor in vse me nekako zabava in veseli. Na postu sem izgubil 9 kilogramov in masa mi je padla iz 74 na 65kg. Izgubil sem predvsem maščobo, ki je posledica avtofagije (telo samo zaradi pomanjkanja kalorij “je” samega sebe, predvsem vse slabe, odmrle maščobne celice in mogoče ostanke rakastih tkiv). Mišično bazo bom z vadbo in pravilno prehrano hitro zgradil nazaj, saj je volja do življenja neizmerna.

Mir v srcu, pravijo – in dejansko sem to prvič resnično občutil. In še vedno se počutim tako. Zdaj me ni več ničesar strah in vem, da rak pri meni nima več kaj iskati. Prepričan sem, da sem popolnoma zdrav.

Danes, ko tole pišem, je četrti dan, odkar sem zaključil s postom, in počasi se privajam na normalno hrano. Privajanje traja približno toliko časa, kolikor traja sam post. Razmere v ustni votlini so mnogo boljše in ponovno imam precej sline. Občutek imam, da se mi je okus zelo izboljšal, pa tudi vsa hrana – od sadja do zelenjavnih župic in solate – je res nekaj posebnega. Kaj šele bo, ko začnem jesti še kaj bolj konkretnega.

Dokazano je, da vsako psihoaktivno sredstvo, od katerega smo odvisni, znižuje raven zavesti, in v bistvu je postenje način, kako se osvobodiš vsega znanega. Zelo pomaga pri kakršnih koli odvisnostih – tako fizičnih kot mentalnih. Ko človek vidi smisel, se trdno odloči in verjame, potem zanj res ni več ovir.

Bistvo postenja je prav Sinergija uma, telesa in duha – kar je tudi naslov Simonine knjige, ki je izšla leta 2021. Vse, kar v resnici potrebujemo, imamo vsi v sebi, le da se tega ne zavedamo.

Vsem, ki imate kakršne koli težave z zdravjem, bi svetoval posvet pri Simoni, ki zna pomagati na različne načine – predvsem s svojim pristopom. Simona vodi tudi preventivna skupinska postenja in ravnokar začenja z enotedenskim skupinskim postenjem v Mariboru. Ne želim ji delati reklame, saj mi je rekla, da tega ne želi, vendar bi vseeno rad izpostavil njene prijeme, ki resnično delujejo. Človeka obravnava celostno, zato tudi ni enotnega protokola za vse.

Od nje se vračaš poln optimizma in zagona za življenje – kar pa je bistvo vsega. Če jo želite kontaktirati, so spodaj njeni podatki:

INFO: 040 619 606
E-mail: sketsimona@gmail.com

Simona, hvala ti za tvoj čas, znanje in energijo, ki me je »naštelala« in postavila tja, kamor sodim – nazaj k sebi. Neskončno sem ti hvaležen in vem, da se bova še srečevala, če ne drugje, pa v mislih in v srcu.

S hvaležnostjo in radostjo,
Peter Golob

Trbovlje, 23. oktober 2025