Pravo, Jezik in Denar ter Moralnost/Etika Bitcoina

Original: https://dergigi.com/2022/04/03/inalienable-property-rights/

Prevedel: Peter Golob, junij 2022

Pravo. Jezik. Denar. To so tri paradigme spontano nastajajočega reda v družbi. V ozadju pa so moralna vprašanja:

• Komu je dovoljeno govoriti?
• Komu je dovoljeno objavljati?
• Komu je dovoljeno imeti lastnino?
• Komu je dovoljeno, da to lastnino brani?
• Komu je dovoljeno izdajati in nadzorovati denar?

Vsa ta vprašanja so močno povezana med seboj, čeprav morda na prvi pogled to ni očitno. Pravo, jezik in denar so trije gradniki sodobne družbe, katere bomo raziskali v tem članku. Vsa ta pomembna področja so povezana na splošno, pomembno pa je, da se hkrati srečajo v Bitcoinu.

Začnimo z zadnjim vprašanjem: izdaja in kontrola denarja.

Izdajanje denarja ter nadzor nad njim

“Dovolite mi, da izdajam in nadzorujem denar naroda, in ne zanima me, kdo sprejema zakone.” — Mayer Amschel Rothschild

Hayek je že v Denacionalizaciji denarja povdaril, da je državni monopol za izdajanje in kontrolo denarja jedro vsega monetarnega zla. (1)

Če nadzoruješ denar, nadzoruješ tudi kupno moč. To pa ti omogoča tudi kontrolo in nadzor nad večino ostalih zadev.

To je lahko videti in razumeti: če lahko določite, kdo lahko ustvari nov denar, lahko s potegom peresa ali pritiskom na gumb (2) določite, kdo mora delati zanj in kdo ga dobi neupravičeno. Če lahko določiš tok denarja, potem določiš kdo lahko plača, kdo je plačan, kdo ima dostop do bančnega sistema in kdo ima dostop do finančne infrastukture na splošno. Skratka: odločate lahko o tem, kdo bo izključen iz družbe. V najskrajnejših primerih je to vprašanje življenja in smrti. Kdo bo jedel, kdo bo stradal, kdo bo prosperiral in kdo bo propadel.

Zato so vprašanja o nadzoru in izdajanju denarja predvsem etična vprašanja.(3). Gre za moralni in ne tehnični problem.

Narava denarja je večplastna in zelo neoprijemljiva. Brez poglobljenega razumevanja denarja in priznavanja njegovega pomena je zelo težko razumeti moralno etični problem nastanka (proizvodnje) in širjenja denarja.

“Dovolj dobro je, da ljudje ne razumejo našega bančnega in monetarnega sistema, kajti če bi ga razumeli, bi po mojem mnenju prišlo do revolucije še pred jutrišnjim jutrom.” — Henry Ford

Denar je mogoče zamenjati za blago in storitve. To blago in storitve proizvajajo in ponujajo neznanci. Del “neznanci” je pomemben, ker je denar edina stvar, ki nam učinkovito in mirno omogoča, da presežemo ovire zaupanja. Z denarjem ni treba zaupati nasprotni stranki — v tem je bistvo. Če je nasprotna stranka vaš dober prijatelj, se lahko zanesete na kredit. Končna poravnava pa je tista, ki odstrani oviro zaupanja in družbam omogoča širjenje.(4) Brez denarja se mora človeško sodelovanje zanašati na kreditna razmerja. Vsak se mora spomniti/vedeti, kdo je komu kaj dolžan. Brez zunanjega prikaza teh razmerij — če mora vsakdo vsa ta razmerja hraniti v glavi — se človeško sodelovanje ne more razširiti preko Dunbarjevega števila, kar ima za posledico največjo velikost skupine približno 150 ljudi.

Denar pa se ne uporablja le za širitev organiziranih skupin, ampak tudi za merjenje. V bistvu je merilo, koliko vam družba dolguje. Namen denarja je, da ga lahko anonimno in s končno poravnavo zamenjate za nekaj drugega. Še enkrat: Končna poravnava pomeni, da je posel sklenjen; trgovskemu partnerju niste več dolžni. Pri menjavi denarja je menjava dokončna.

Iz teh razlogov je denar NUJEN in POTREBEN za vsako večjo ekonomsko gospodarsko aktivnost. Pomembnost denarja ter njegovega prostega pretoka ni mogoče nikakor zanikati. Če želimo živeti v svobodni, mirni in prosperirajoči družbi, se nikakor ne smemo vmešavati v nastanek in kontrolo denarja. Kot je dejal Frederic Bastiat:

“Če dobrine ne prečkajo meja držav, jih bodo pač vojaki”.

V osnovi obstajata samo dva načina, kako pridobiti blago (stvari) neznancev. S trgovanjem ali pa na nasilno. (5)

Razlika med sodelovanjem in prisilnim prisvajanjem je v tem, da je ena interakcija prostovoljna, druga pa ne. Denar ne le da olajšuje in pospešuje trgovino, temveč se uporablja tudi za izražanje posameznikovih preferenc in vrednotenj. Koliko ste pripravljeni porabiti za določeno blago ali storitev? Ali ste sploh pripravljeni porabiti denar ali bi raje varčevali? Kako dolgo ste pripravljeni hraniti svoj denar? Koliko ste pripravljeni vložiti v določeno podjetniško idejo? Odgovori na takšna vprašanja se izražajo v jeziku denarja, zato se pretok denarja ne razlikuje od pretoka informacij ali govora.

To nas pripelje do naslednjega vprašanja. Pravzaprav na dva: komu je dovoljeno objavljati? Kdo sploh lahko govori?

Svoboda govora (in objavljanja)

“Dajte mi svobodo vedeti, govoriti in trditi svobodno skladno z vestjo, ki je nad vsemi svoboščinami.” -John Milton

“Brez svobode govora ni mogoče iskati resnice; brez svobode govora ni koristno odkriti resnice; brez svobode govora je napredek ustavljen in narodi ne napredujejo več proti boljšemu življenju, ki ga človeku prinaša prihodnost. Bolje tisočkratna zloraba svobode govora kot zanikanje svobode govora. Zloraba umre v enem dnevu, zanikanje pa ubije življenje ljudi in omrtviči upanje rase.” -Charles Bradlaugh

“Brez neomejenega tiska in brez svobode govora so vse zunanje oblike in strukture svobodnih institucij navidezne in iluzorne. Če tisk ni svoboden, če govor ni neodvisen in neomejen, če je um okovan ali nemočen zaradi strahu, je vseeno, pod kakšno obliko vladavine živiš, si le subjekt in ne državljan.” -William E. Borah

Nešteto filozofov, avtorjev, mislecev, aktivistov, borcev za svobodo, svetnikov, revolucionarjev in verskih voditeljev je v preteklosti poudarilo: svoboda govora, možnost svobodnega izražanja brez cenzure je nujna za svobodno družbo. Da bi imeli možnost reševati težave, jih moramo znati prepoznati in o njih spregovoriti. Še pomembneje pa je, da moramo biti sposobni svobodno izražati svoje misli, če sploh želimo razmišljati.

Razumni pogovori omogočajo spoznavanje, tako kot čvrst, pošten, “sound” denar omogoča razpršeno in distribuirano proizvodnjo. Tako kot je namen denarja menjava, je namen pogovora dialog (ali dia-Logos, če uporabimo Vervaekijev besednjak).

“Na začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. V začetku je bilo isto pri Bogu.” -Janezov evangelij

Logos ni brez razloga svet. Božanska beseda. Govor, izjave, razgovor, pogovor. Zaradi diskurza je svoboda objavljanja nujna. Navsezadnje, kaj pomaga pravica do svobode govora, če te nihče ne more slišati?

Ustava Združenih držav Amerike je to dobro definirala:

“Kongres ne sme sprejeti nobenega zakona, ki bi se nanašal ali omejeval svobodno izpovedovanje, katere koli institucije, katere koli vere, ali zakona, ki bi omejeval svobodo govora, tiska ali pravico ljudi do mirnega zbiranja in do vlaganja prošenj vladi za odpravo krivic.” — Prvi amandma ameriške ustave

Svoboda govora in pravica do svobodnega objavljanja sta v prvem amandmaju z razlogom, saj je to najbolj pomembno določilo. Ko imamo svobodo govora, imamo možnost za svobodo. Kadar svobodni govor ni mogoč, tiranija postane gotov dogodek.

“Svoboda govora je velika opora svobodi; skupaj uspevata in umirata; je strah izdajalcev in zatiralcev ter nas brani pred njimi.”

-Katon, pismo št. 15

“Svoboda je nesmiselna, če pravica do izražanja misli in mnenj ni mogoča. To pa je seveda nočna mora vseh tistih, ki podpirajo tiranijo. Zato je ta pravica prva, ki jo spodkopljejo, saj poznajo njeno moč. Prestoli, gospodstva, kneževine in vse oblasti, ki temeljijo na nepravičnosti in krivici, se bodo zagotovo zatresli, če bodo ljudje lahko razmišljali o pravičnosti, zmernosti in prihodnosti v njihovi navzočnosti.” — Frederick Douglass

Pri vsem kar smo kot družba naredili narobe, nam pa je tole resnično uspelo. Logos je svet, tako kot mora biti.

Bitcoin je denar svobodnega govora

Zakaj je vse to pomembno v kontekstu Bitcoina? Kot sem sam, pa tudi ostali že večkrat trdili, je vsaka sestavina Bitcoina le besedilo (programski jezik, koda), zato je Bitcoin enakovreden govoru. Bitcoin je denar svobodnega govora, v prenesenem in v dobesednem pomenu.

Bitcoinova koda omogoča jezikovno igro, neprekinjen proces objavljanja in zavračanja.(6) Rudarji objavljajo bloke, vozlišča sprejemajo ali zavračajo omenjene bloke, uporabniki objavljajo transakcije, čipi ASIC objavljajo hashe naključnih vnosov… “Vse je besedilo, ves čas,” kot je jedrnato povedal Beautyon (7) . Zato ga, kot poudarja, “ni mogoče cenzurirati/prepovedati v svobodni državi, kot so ZDA, z zagotovljenimi neodtujljivimi pravicami in prvim amandmajem, ki izrecno izključuje dejanje vladnega nadzora govora ali objavljanja”.

Razumevanje teh temeljev je pomembno iz več razlogov. Če govor zamenjamo za nekaj, kar ni — na primer za plačilo, pridemo v navzkrižje s prvim amandmajem, kot so v preteklosti jasno pokazale kriptografske vojne. Zaradi narave informacij bo prepoved govora vedno privedla do smešnih posledic, kot so nezakonite številke, nezakonita praštevila, nezakonita umetnost, nezakonite knjige, nezakoniti zvoki, nezakonite majice in vse ostalo. Pripelje lahko tudi do nevarnih posledic: če je zadušena informacija opozorilni signal — ali kakšen drug znak, da je nekaj narobe, do odprave napak ne more priti.

Vendar pa besede prenašajo pomen, prav tako kot druge informacije. Ta pomen pa je in bo vedno ločen od oblike, ki jo ima omenjena informacija.(8) Besede so kazalci, ne pa resničnost. Če določeno besedo prepoveste, bodo ljudje namesto nje uporabili nekaj drugega, nekaj, kar bo izražalo isto idejo, nekaj, kar bo imelo enak pomen. Tudi zato je prepovedovanje kakršne koli informacije ne le nesmiselno, ampak tudi smešno. Informacije imajo lahko praktično neskončno oblik. Zato s prepovedjo prenašanja določene informacije avtomatično prepoveš vse knjige, glasbo in vse druge možne predstavitve omenjene informacije, ki so lahko, odvisno od tvojega razumevanja, karkoli.(9)

S takšnimi prepovedmi smo se že srečali v preteklosti. RSA kriptografija (Rivest-Shamir-Adleman) je bila klasificirana kot orožje/strelivo, kar je privedlo do konflikta svobode govora, zaradi česar so aktivisti natisnili majice s prepovedanimi informacijami, da bi jasno pokazali kako absurdno je vse skupaj.

Prav zato prepoved Bitcoina neizogibno vodi do miselnih zločinov, nezakonitih številk, nezakonitih praštevil in nezakonitega govora. Če bo objava določenega bloka, številke ali transakcije kadar koli veljala za nezakonito, bo nezakonita tudi objava tega bloka, številke ali transakcije v knjigah ali tisku. In ker so vsi vidiki Bitcoina le informacije, bi bilo nezakonito tudi imeti določene misli — na primer 12 besed v glavi.

To nas pripelje do vprašanja izvrševanja in zadnjih dveh vprašanj z našega začetnega seznama: Komu je dovoljeno imeti lastnino? In kdo ima pravico, da to lastnino brani?

Uveljavljanje in varovanje pravice do lastnine

V realnem svetu se lastninske pravice uveljavljajo z nasiljem ali z možnostjo nasilja v prihodnosti. Pri tem ni pomembno, ali je končni izvajalec nasilja posameznik, mafija ali država. Dejstvo, da ni nezlomljivih sefov, ključavnic, ki se jih ne da preluknjati, in nezlomljivega stekla — skratka, ni neuničljivih ovir, to pa zahteva povračilni ukrep, če je lastnina kršena.

Zato se postavlja vprašanje: kaj točno pomeni kršitev lastninskih pravic? V liberalnih demokracijah je “trias politica” države — zakonodajna, sodna in izvršilna oblast — tista, ki poskuša odgovoriti na to vprašanje in rešiti spore. Kot je dejal Bastiat, pravo obstaja zato, ker se lahko krši lastnina, in ne obratno.

“Življenje, svoboda in lastnina ne obstajajo zato, ker so ljudje sprejeli zakone. Nasprotno, prav dejstvo, da so življenje, svoboda in lastnina obstajali že prej, je botrovalo temu, da so ljudje sploh sprejeli zakone.”

-Frederic Bastiat, The Law

Dejstvo, da so fizične stvari redke in da jih je mogoče ukrasti ali uničiti, je tisto, zaradi česar sploh obstajajo lastninske pravice. Lastninske pravice so rešitev za morebitne spore o tem, kdo lahko uporablja katere resurse.

Na informacijskem področju je povsem drugače. Informacije niso fizične oblike; ni jih mogoče neposredno napasti ali uničiti. Wei Dai je v svojem predlogu za b-money zapisal: “grožnja z nasiljem je nemočna, ker je nasilje nemogoče, nasilje pa je nemogoče, ker njegovih uporabnikov ni mogoče povezati z njihovimi pravimi imeni ali fizičnimi lokacijami.”

Informacija sama po sebi nima fizične lokacije. Narava informacij je takšna, da je informacije, podatke — znanje — mogoče le deliti, ne pa tudi ukrasti. Informacije imajo vgrajeno lastnost, da niso redke. Širiti informacijo pomeni kopirati jo — in to brez žrtve. Prenašalec še vedno ohrani svoje znanje. Zato Bitcoin ne ustvarja digitalnih informacij, ki jih ni mogoče kopirati. Takšna stvar ne more nikoli obstajati.

Bitcoin ustvarja neskončno igro, ki se ji lahko pridruži vsak, ta igra pa ima določena pravila in omejitve. Te omejitve se ne razlikujejo bistveno od omejitev v šahovski igri. Kvadratki na igralni plošči so redki, ker vsi želijo, da so redki, in ne zato, ker jih ni mogoče kopirati ali spreminjati. Lahko bi igrali podobno igro šahu z dvakrat več kvadrati, vendar to ne pomeni, da se bo ta igra prijela in množično igrala. Podobno kot šah je tudi Bitcoin igra jezika in pravil. Igra, v kateri različni igralci drug drugemu prenašajo podatke, ki so pomembne za vsakega posebej. Sporočila se prenašajo sem in tja, udeleženci pa ne počnejo nič drugega kot to, da sprejemajo informacije, ki se jim zdijo veljavne, in zavračajo informacije, ki se jim zdijo neveljavne. V svojem bistvu gre za dialog (Dialogos), ki izkorišča naravo informacij v svojo in skupno korist, kot je poudaril Satoshi.

“Na kratko, Bitcoinovo omrežje deluje kot distribuirani časovni strežnik (timestamp server), ki žigosa prvo transakcijo za porabo kovanca. Pri tem izkorišča dejstvo, da se informacije zlahka širijo, težko pa jih je zadušiti.”

-Satoshi Nakamoto

Naj ponovim drugi stavek, da ga poudarim: Bitcoin izkorišča dejstvo, da je informacije lahko razširiti, težko pa jih je zadušiti.

Sprijazniti se moramo, da se narava informacij zelo razlikuje od narave fizičnih predmetov. Medtem ko si lahko lastite jabolko, si ne morete lastiti besede ali številke v kakršnem koli smiselnem smislu. Če želite nekaj izključno vedeti, potem tega ne smete deliti. To morate obdržati kot skrivnost. George Bernard Shaw je tako jedrnato povedal: “Če imaš ti jabolko, jaz pa jabolko in si ti dve jabolki izmenjamo, potem bova ti in jaz še vedno imela vsak po eno jabolko. Če pa imaš ti zamisel in jaz zamisel in si ti dve zamisli izmenjava, potem bo imel vsak od naju po dve zamisli/ideji.”

Ta dva stavka popolnoma povzemata problem digitalnega denarja. Jabolka ne morete dvakrat zapraviti, pri informacijah pa preprosto ni načina, da jih ne bi dvakrat zapravili. Posredovanje informacij je “dvojna poraba” informacij, zaradi česar je zamisel o “digitalnem pomanjkanju” po naključju oksimoron. Bitcoin tega oksimorona ne rešuje, temveč ga zaobide. Zaradi pravil igre so neveljavne informacije neuporabne, se pa dajo skopirati. Blokovni prostor je omejen, podobno kot je malo kvadratov na šahovnici: v bistvu je to dogovor/konsenz po kakšnih pravilih se ta igra igra.

Tako se postavlja vprašanje, kako naj bi se ta igra igrala? Kakšna so pravila igre in kdo jih lahko spremeni? Bitcoinova vojna za velikost blokov(10) je bila povezana s tem vprašanjem. Rešitev vojne za velikost blokov je jasno pokazala eno stvar: na koncu pravila določijo, preverijo in uveljavijo posamezni uporabniki. Celotno vozlišče je suvereno, prav tako pa uporabniki, ki stojijo za omenjenimi vozlišči.

“Velika ekonomska interesna skupina je želela spremeniti pravila — 85% minerjev, številne borze, obdelovalci plačil in navidezno zastrašujoča lobistična skupina. Navkljub vsemu temu so izgubili, saj je prevladal prosti trg, aktivistični vlagatelji pa so temu jasno in glasno rekli NE. Mislili pa so hudičevo resno.” –Adam Back

Ta precedens je pomemben, če želimo razumeti različne inciative in dinamiko, ki varujejo Bitcoinovo omrežje. Medtem ko je izvrševanje pravil Bitcoina avtomatizirano s pomočjo kode, je to, kaj Bitcoin je in kaj bi moral biti — katera pravila so nedotakljiva in katera bi se lahko spremenila — stvar posameznikovega dojemanja in ne diktata. Ni instance, ki bi bila odgovorna za pravila. Obstajajo le igralci, ki želijo igrati v skladu z določenimi pravili, in ko imajo na voljo način za medsebojno komunikacijo, se igra lahko začne.

Pomembno pa je poudariti, da je Bitcoin nenehna, neskončna igra.(11) Začela se je z prvim blokom (Genesis) in od takrat jo je igralo in jo igra mnogo igralcev.

Cilj igre je nenehno ustvarjanje nesporne preteklosti in poteka nekako takole:

• Minerji so za ustvarjanje in zaščito preteklih dogodkov nagrajeni s Satsi (Satoshiji; manjša enota bitcoina)
• Vozlišča potrjujejo to preteklost in ustvarjajo omrežje, ki rudarjem plačuje
• Uporabniki dajejo Satsom vrednost

Uporabniki, vozlišča in minerji niso izključujoče vloge. Lahko ste eden, dva ali pa vsi trije naenkrat.(12)

Vprašanje, kakšen je Bitcoin bil in kakšna so bila pravila igre, je jasno in vidno vsem. Spor se pojavi, ko želimo opredeliti, kaj Bitcoin je, oziroma, kar je še pomembneje, kakšen naj bi bil v prihodnosti. Dogovor o pravilih se zgodi na socialnem nivoju oz. med njenimi družbeniki; uveljavljanje poteka prek kode.

Poleg tega je vsak igralec odgovoren za svoja pravila. Če bi torej želeli uvesti novo pravilo, bi morali vsakega igralca prepričati, da je vaše pravilo sploh vredno sprejetja. Da je igra z vašim novim pravilom boljša, pravičnejša ali zabavnejša. In če vaše novo pravilo ni združljivo z igro, ki smo jo vsi igrali v preteklosti, boste morali prepričati vse — sicer boste morali igro razdelili na dve povsem različni igri, kar pa se imenuje “fork” (razcep, dobesedno pa beseda pomeni vilice).

Satoshi je s tem, ko je potrjevanje pravil postalo del same neprekinjene igre, uspel ustvariti sistem, ki je preverljivo nespremenljiv. In ker nihče ni odgovoren, se lahko vedno odločite, da boste igrali po prvotnih pravilih.

“Narava Bitcoina je takšna, da je bila po izdaji različice 0.1 osnovna zasnova določena do konca njegovega življenja.”

-Satoshi Nakamoto

Zato vojna za velikost blokov v resnici ni bila vojna za velikost blokov, temveč razprava o duši Bitcoina. Dialog o prihodnosti Bitcoina, nesoglasja o tem, kaj Bitcoin je in kaj bi moral biti.

Razprava je bila na koncu rešena z razdelitvijo/razcepom/forkom verige. Nezdružljiva sprememba pravil, ki je — ker se z nezdružljivo spremembo niso strinjali vsi — razdelila omrežje Bitcoin in njegovo skupnost uporabnikov na dva dela.

To se je od takrat zgodilo že večkrat in najverjetneje se bo še zgodilo. To je neizogibna posledica vsake decentralizirane igre. Vsak lahko igra po svojih pravilih. Vsakdo se lahko svobodno odcepi (Everyone is free to fork off).

Nenavadna zanka prava, jezika in vrednot

Dovolite mi, da se vrnem k moralnim vprašanjem, ki smo jih opisali na začetku, in nanje odgovorim v svojem imenu — kar je nenavadno — v imenu Bitcoina. Kajti vsaj trenutno so moja pravila — pravila, ki so odgovorna za uveljavljanje odgovorov na ta vprašanja — v soglasju z Bitcoinovim omrežjem.

• Komu je dovoljeno govoriti? Vsem.
• Komu je dovoljeno objavljati? Vsem.
• Komu je dovoljeno imeti lastnino? Vsem.
• Komu je dovoljeno, da to lastnino brani? Vsem.
• Komu je dovoljeno izdajati in nadzorovati denar? Vsem in hkrati nikomur.

Odgovor na zadnje vprašanje osvetljuje pogosto napačno prepričanje o bitcoinih: rudarji ne ustvarjajo bitcoinov; temveč odkrivajo bitcoine, ki že obstajajo v matematičnem prostoru, določenem s protokolom. Izdajanje bitcoinov je časovno določeno in ne računsko. Vnaprej je določena prek pravil sistema in je povsem nepovezana z njegovo porabo energije. Izdajanje in varnost — in s tem tudi pretočnost transakcij — sta med seboj popolnoma nasprotni, kot so v preteklosti pravilno opozorili Pierre Rochard(13) in drugi.

Predvsem pa je vprašanje, ki ga je najtežje razumeti tistim, ki se z Bitcoinom šele spoznavajo, vprašanje, kdo je odgovoren za pravila, kar nas pripelje do zadnjega, ključno pomembnega moralnega vprašanja:

• Kdo lahko druge prisili, da spremenijo svoja pravila? Nihče.

Ne morete me prisiliti, da igram po vaših pravilih, saj se lahko odločim, da bom to igro igral tako, kot mi ustreza. Vse, kar potrebujem, je način kako poslušam, razmišljam in govorim. V trenutku, ko se kakšen drug igralec strinja z mojo različico pravil, lahko začneva igrati takšno mrežno igro.

Na koncu je to soglasje vprašanje vrednot — predvsem moralnih, pa tudi ekonomskih. Do soglasja pride, če dovolj ljudi igra po istih pravilih. Da bi se to zgodilo, se morajo igralci najprej strinjati, da je igro vredno igrati; da so moralne vrednote, vključene v igro, nekaj, kar cenijo in vrednotijo. Ta povratna zanka med idejo in vrednostjo je tista, ki ustvarja gospodarsko vrednost.

Bitcoin je tako nenavaden, ker počne na videz nemogoče: sam se je dvignil iz nič in sčasoma postaja dragocenejši in varnejši. Skratka, Bitcoinovo omrežje izdaja bitcoine, da bi se zavaroval. Omrežje ustvarja satse, vrednost teh satsov pa je tista, ki varuje omrežje.

Vse je medsebojno povezano. Satsi obstajajo samo zato, ker obstaja omrežje Bitcoin. Omrežje še naprej obstaja, ker satsi obstajajo in imajo vrednost.

Osnovna pravila Bitcoina so zaradi dinamike te nenehne igre besed in vrednosti “vklesana v kamen”. Pravila so vgrajena in povezana s preteklostjo; obstoječi igralci cenijo pravila igre, sicer se jim sploh ne bi prostovoljno pridružili. Kot bomo videli, je vrednost povezana z varnostjo, kar je verjetno najbolj zmedeno pri nenavadni zanki zakona, jezika in denarja v Bitcoinu. Če se ne moremo zanesti na zaupanje ali nasilje, se moramo zanesti na matematiko in denar.

Zato je moral Bitcoin rasti kot organizem, da je postal resnično odporen. Brez zaupanja vredne tretje osebe morata tako vrednost kot varnost sčasoma organsko rasti. Zato si Satoshi v začetnih dneh ni želel preveč nepotrebne pozornosti.(14) Njegova odgovornost je bila, da zaščiti Bitcoin, ko je bil ta še majhna sadika. Bitcoin danes ni več le sadika, vendar so v igri še vedno iste sile: neskončna zanka besed in vrednot, ki se ščitijo z matematiko in ogromnimi številkami.

Izkoriščanje zanke

Bitcoin je le skupek informacij, zato mora z določenim postopkom skrivanja in odkrivanja uporabiti informacije, da zaščiti druge informacije. Težko razumljiv del je ta povezava, saj Bitcoin poleg matematične povezave kriptografije z javnim ključem uporablja tudi ekonomsko vezavo.

Ne smemo pozabiti, da je informacije ne glede na vse mogoče zaščititi le verjetnostno. Kot smo ugotovili, informacije niso redke. Lahko imate isto idejo kot nekdo drug, ne da bi mu to idejo ukradli. Ne glede na skrivnost imate lahko teoretično srečo in uganete skrivnost.

Sodobna kriptografija deluje zato, ker uporablja nezaslišano velik iskalni prostor, zaradi česar je v praksi praktično nemogoče uganiti katero koli naključno izbrano skrivnost. Oznaka “nemogoče uganiti” se lahko z gotovostjo prilepi, ker ugibanje — obračanje bitov — zahteva čas in energijo. Pri Bitcoinu je na primer prostor vseh možnih zasebnih ključev tako osupljivo velik, da ga noben super računalnik ne bi mogel uganiti v razumnem času. To bo vedno trajalo milijone let, tudi z uporabo najboljših računalnikov, ki bi jih lahko izdelali. Zato je varovanje informacij z močno kriptografijo praktično nezlomljivo varno. Seveda pod pogojem, da zasebne informacije ostanejo zasebne.

Uporaba zasebnih informacij je običajen način kriptografskega varovanja javnih informacij. To je tudi običajen način zagotavljanja veljavnosti in celovitosti. Nekdo ima zasebni ključ in ta oseba ali subjekt je odgovoren za ohranjanje ključa v tajnosti. Posledično je varnost/integriteta šifriranih/podpisanih javnih informacij odvisna od te zaupanja vredne tretje osebe.

Tu je uganka, ki jo je treba rešiti: kako lahko ustvarimo informacije javnega značaja s podobnimi jamstvi za varnost in celovitost podatkov, ne da bi pri tem uporabili kakršnekoli zasebne podatke?

Ne pozabite, da je denar le knjigovodski zapis, seznam tega, kdo je komu kaj dolžan. Če želimo, da je ta knjiga zaupanja vredna, mora biti javna in preverljiva. Poleg tega potrebujemo močna zagotovila o avtentičnosti, brez zaupanja v institucijo/tretjo osebo moramo biti sposobni preveriti, da nihče ni posegal v pretekle zapise in da zapisi niso izmišljeni. Zato potrebujemo učinkovit in s tem drag signal dokazovanja dela (proof of work): da ustvarimo preteklost, ki jo je nerazumljivo drago ponarediti. Na rezultat ste vezani prek zelo realnih stroškov, ki jih je bilo treba predhodno vgraditi v ustvarjanje signala.

V Bitcoinu lahko vsakdo pogleda hash trenutnega bloka, 741710, in že na prvi pogled, zgolj s pogledom na vodilne ničle, ve, da je bilo veliko dela — ali z drugimi besedami: časa, energije in denarja — vloženega v ustvarjanje tega niza.

Iskanje te številke je bilo drago. Nekdo ali nekaj je moralo zelo dobro premisliti, da jo je lahko objavilo. Razlog, zakaj smo lahko tako prepričani o dragocenosti tega blokovnega hasha, je, da je — v skladu s pravili — njegov obstoj zelo malo verjeten. Dejstvo, da obstaja in da je veljaven, je tisto, zaradi česar je del nenehne igre, ki jo igrajo vsi bitcoinerji. Zaradi njegove veljavnosti ga omrežje sprejme, tako da postane eden od gradnikov preteklosti časovnega veriženja.

Poleg tega ta gradnik vsebuje celotno zgodovino Bitcoina. Vsebuje hash prejšnjega bloka, prejšnji blok pa vsebuje hash bloka, ki je prišel pred njim, in tako naprej, vse do bloka Genesis. Ta drobec informacij govori o celotni nespremenljivi zgodovini Bitcoina do trenutka njegovega nastanka. Zgodovina, ki si je ne morete preprosto izmisliti — ustvariti jo morate z metanjem kock, z igranjem igre v skladu z njenimi pravili.

Eden najbolj jasnih mislecev, ko gre za to lastnost dokaza o delu, je verjetno Adam Gibson, ki je obširno pisal o tej reifikaciji informacij. Ker mišljenje zahteva energijo in ker igranje v skladu s pravili zahteva mišljenje, so bloki Bitcoina informacijski konstrukti, ki se obnašajo, kot da imajo konkreten, materialen obstoj.

“Če od hash funkcije zahtevamo nizko entropijo, dobimo drag signal, ki je zelo nedvoumen in ga je enostavno preveriti […] Ustvarjanje teh hashov predstavlja nekakšno reifikacijo informacij. Ničle v zgornjem hash blocku so le vzorec, vendar se v tem vzorcu skrivajo resnični energetsko neobdelani stroški, ki jih je mogoče kvantificirati. […] V nasprotnem okolju, v katerem gre za velike vložke, pomeni ločevanje “resničnega” od “lažnega” prepoznavanje signalov, ki so objektivni, objektivni pa so le signali, ki so dokazljivo dragi. […] “ -Adam Gibson

Dokazljivo dragi signali so edina stvar, ki lahko javno dokaže, da se je nekaj zgodilo — brez potrebe po kakršnih koli tajnih podatkih. In, kar je še pomembneje, brez potrebe po skrbnikih teh tajnih informacij. Tudi zato mora imeti vsak dober denar neponaredljiv stroškoven vidik, kot je v preteklosti poudaril Szabo. Vse, kar nima resničnih stroškov — stroškov, ki so takoj očitni in jih lahko vsakdo preveri na prvi pogled, je mogoče trivialno ponarediti ali si preprosto izmisliti. Z besedami Huga Nguyena:

“S tem, ko bloku pripnemo/vgradimo energijo, mu damo “obliko” in mu omogočimo, da ima resnično težo in posledice v fizičnem svetu.”

Če to energijo odstranimo, recimo s prehodom iz rudarjev na podpisnike, v enačbo ponovno uvedemo zaupanja vredne tretje osebe, kar odpravi vez s fizično resničnostjo, zaradi katere je preteklost samoumevna.

Ta energija, ta teža, varuje javni knjigovodski zapis. S tem, ko rudarji te malo verjetne informacije prenesejo v življenje, ustvarijo transparentno polje moči okoli preteklih transakcij in tako brez uporabe zasebnih informacij zavarujejo vrednost vseh v procesu — tudi svojo lastno.

Tu nastopi del, ki ga je težko razumeti: vrednost, ki je zaščitena, ni le vrednost v denarnem smislu, temveč tudi sama moralno-etična vrednost celovitosti sistema. S podaljševanjem poštene verige z največ dela se rudarji odločijo za pošteno ravnanje in tako zaščitijo pravila, s katerimi se vsi strinjajo. V zameno so denarno nagrajeni s strani kolektiva, ki je omrežje.

Pomembno je razlikovati med moralno in denarno vrednostjo, saj Bitcoin ni bil ustvarjen, da bi služil denar; ustvarjen je bil, da bi denar popravil. Ustvarjen je bil, da bi presegel porušene moralne okvire obstoječega denarja, da bi uvedel nekaj, česar ni mogoče zlahka odtujiti ali pokvariti.

Zato se je Satoshi odločil, da bo zgradil sistem z nespremenljivo dušo. Zato so pravila že od prvega dne “vklesana v kamen”. Pravila konsenza Bitcoina so tista, ki dajejo dokončne odgovore na etična vprašanja, navedena v uvodnem odstavku. Vprašanja o proizvodnji denarja, nadzoru, svobodi in suverenosti. Bitcoin uteleša moralne vrednote; njegova pravila določajo, kako je treba igrati igro denarja. Če se oddaljite od teh vrednot, boste uničili tisto, zaradi česar je Bitcoin za ljudi sploh dragocen. Če prekršite moralna pravila, bo bitcoin dolgoročno brez vrednosti.

Zaradi krožne narave Bitcoina je vse skupaj povezano: omejitev ponudbe na 21 milijonov izhaja iz popolne suverenosti uporabnika nad njegovim vozliščem. Varuje jo simbiotični odnos med uporabniki, rudarji in vozlišči, ki sestavljajo omrežje. Bitcoin v središče postavlja posameznika, saj odpravlja potrebo po vladarjih in namesto njih uvaja pravila.

Bitcoin je brezplačna programska oprema, podobno kot svoboda. Dokler uporabniki imajo in uporabljajo štiri bistvene svoboščine, ki so neločljivo povezane s prosto programsko opremo, lahko vsakdo uporablja številke in izraža svoje individualne preference. Z izražanjem svojih individualnih resnic in zavračanjem laži drugih lahko uporabniki zlahka in poceni izrečejo, da neveljavnih blokov ni treba uporabljati.

Podobno lahko rudarji svobodno preverjajo številke na svoji strani, s čimer zagotavljajo javno zaščito prek popolne konkurence, ki zahteva le razmišljanje in govorjenje — ali z drugimi besedami: elektriko in komunikacijski kanal, da se vanjo vključijo. Rudarji so nagrajeni z valuto, satsi, kar usklajuje iniciative in omogoča simbiozo odnosa.

Z drugimi besedami: varnost javnega zapisa je odvisna od vrednosti satsov, ki se hranijo zasebno, vrednost satov pa je — vsaj delno — odvisna od varnostnih jamstev javnega zapisa in zaupanja v celovitost njegove preteklosti in prihodnosti.

Da bi to neprekinjeno igro kakorkoli smiselno prekinili, morate vse poštene igralce premagati z uporabo sredstev, ki so uporabna le v sami igri. Veliko bolj donosno je zaščititi sistem in njegova pravila: poštena igra je nagrajena, nepoštena pač ne. Poleg tega vsaka motnja razvrednoti satse, ki se uporabljajo za poplačilo tistih, ki igrajo igro. Poleg vsega tega, če motiviran napadalec dalj časa moti igro, vedno obstaja možnost obsežnega upora uporabnikov, kot se je zgodilo v preteklosti. Uporabniki lahko kdaj pa kdaj nekoliko spremenijo pravila — na primer z soft forkom (mehkimi vilicami), ki jih aktivirajo uporabniki, kar zagotavlja dodatno raven zaščite pred motnjami. Vsak nepošten igralec tako vedno tvega, da bo popolnoma izgubil nagrade. Podobno kot matematična vezava, zaradi katere je ugibanje zasebnih informacij Bitcoina neizvedljivo, je tudi ekonomska povezava takšna, zaradi katere je vsaka korupcija javnih informacij Bitcoina nerentabilna.

Zato lahko Bitcoin razumemo kot “vitrium flexile”, če uporabimo mitsko referenco. Steklo iz rimske legende — prozorna snov, ki je praktično neuničljiva. Bitcoin ustvarja globalni trezor iz te snovi, in ker lahko varuje le svoje izvorno premoženje, je tako, kot da bi se ta stekleni trezor izpraznil takoj, ko bi ga kdo poskušal razbiti.

Deset-desetin zakona

Bistvo Bitcoina je odstraniti človeški faktor pri izdajanju in nadzoru nad denarjem. Kot pravi Szabo: “[Bitcoin] izvaja integriteto podatkov s pomočjo računalništva in ne s pomočjo “pokličite policijo”. Nihče vam ne more pomagati, če izgubite in pozabite svoj zasebni ključ. Nihče ne more razveljaviti transakcije, ko je ta potrjena in zakopana pod nekaj bloki. Ni pomembno, koga pokličete, ne bo vam pomagalo.

Vsi poznamo pregovor, da je lastništvo devet desetin zakona. Bitcoin pa je binaren. V Bitcoinu je lastništvo deset desetin zakona. In to ni lastnina ali posedovanje v običajnem pomenu besede.

Zasebni ključ je informacija, kar pomeni, da je posedovanje znanje — tajno znanje. V tem smislu je “posedovanje” bitcoinov poznavanje skrivnosti. To dejstvo je razlog, zakaj lahko imate bitcoine v glavi. Pri bitcoinih “imeti” pomeni vedeti.

Vendar samo “lastništvo” ni dovolj. Potrebujete tudi ustrezne javne informacije, zaradi katerih je vaša skrivna fraza uporabna. Navsezadnje je čarobni urok uporaben le, če spremeni nekaj v resničnem svetu, nekaj, kar lahko vsakdo preveri na lastne oči. V Bitcoinu je to javni knjigovodski zapis (blockchain): preverljiv zapis o tem, kdo je “lastnik” česa.

Tehnično gledano vam zasebni ključ omogoča, da porabite UTXO, ki so pravzaprav satsi v vaši denarnici. Skrivnost, ki jo poznate, vam omogoča izdelavo čarobnega uroka — transakcije, s katero boste svoje satse prenesli na nekoga drugega (ali nase).

Prav to prepletanje javnih in zasebnih informacij opredeljuje lastništvo in lastninske pravice v Bitcoinu, za uveljavljanje teh pravic pa je odgovorno prepletanje rudarjev, vozlišč in imetnikov. In ker boste sami vedno lahko imeli svoj ključ, upravljali svoje vozlišče in izračunavali svoje hashe, boste vedno lahko samostojni.

V Bitcoinu ste lahko sodnik, porota in usmrtitelj. Vaša pravila določajo, katere transakcije so veljavne in katere ne. Vaš zasebni ključ je vse, kar je potrebno za ustvarjanje veljavne transakcije. Vaše vozlišče je vse, kar je potrebno za potrditev omenjenih transakcij. Vaš rudar ima moč, da ohrani preteklost. V Bitcoinu ste resnično suvereni.

Kriptosuverenost skozi kriptoekonomijo

Ker je bitcoin digitalni denar brez centralne avtoritete, se mora pravilno delovanje zagotoviti s pomočjo kriptografije. Pomembno je tudi, da poznamo potrebne stroške, ki bi lahko razbili to kriptografsko zaščito. V tem okolju nimamo razkošja, da bi izkoristili učinkovitost, ki jo prinaša centralna oblast/institucija, saj je bistvo to, da iz enačbe odstranimo centralno avtoriteto.

Kot smo že omenili, se oblast odstrani s asimetrijo stroškov. Kriptografija omogoča ustvarjanje ovir, ki jih ni mogoče kršiti s silo. Takšna ovira ne obstaja na fizičnem področju; obstaja le na informacijskem področju: v kraljestvu idej.

Dovolite mi, da ponovim pomembno točko: Bitcoin je kriptoekonomski sistem, zato moramo razlikovati med dvema vrstama asimetrij: kriptografskimi in ekonomskimi.

Vaši zasebni podatki so zavarovani s tajnostjo in močno kriptografijo. Vaše javne informacije so zavarovane s pripadajočimi stroški in inciativami za povračilo teh stroškov. Prvo varnostno jamstvo je matematično, drugo pa ekonomsko.(15)

Obe izhajata iz fizikalnih omejitev računanja. Obe sta v veliko korist branilca, zato je bitcoin — če ste popolnoma odločeni, da boste uporabljali bojni jezik — ščit in ne meč. Je neuničljivo neprebojno steklo in ne orožje.

“S kriptografijo v digitalni domeni je prednost asimetrične obrambe nepremagljiva. Kot da bi vsi hodili naokoli z osebnim poljem, odpornim na jedrsko bombo.” -Adam Back

Vaš zasebni ključ je varen, saj ga ne bo mogel uganiti noben računalnik. Kot je poudaril Bruce Schneier, gre za fiziko in ne za tehnologijo:

“Te številke nimajo nobene zveze s tehnologijo naprav; so pa največje vrednosti, ki jih dopušča termodinamika. In močno nakazujejo, da bodo napadi z grobo silo (brute force) na 256-bitne ključe neizvedljivi, dokler računalniki ne bodo zgrajeni iz nečesa drugega kot iz materije in bodo zasedali nekaj drugega kot prostor.”

Vaši UTXO so varni, ker je potrebna količina računanja za spremembo preteklosti neizvedljiva, zaradi katere so omenjeni UTXO pravzaprav nastali.

Varnost Bitcoina omogoča dejstvo, da je za izračunavanje potrebna energija. Matematična vezava, ki varuje zasebne ključe Bitcoina, je mnogo močnejša od ekonomske vezave, ki varuje javni knjigovodski zapis Bitcoina, vendar je po naravi zelo podobna. Glavna razlika je v tem, da se ne moremo zanašati na “absolutno” varnost, ki bi jo prinesli zasebni ključi, saj si ne moremo privoščiti, da bi se sklicevali na nekoga, ki bi hranil te zasebne informacije. Zanašati se moramo na teorijo iger in ekonomijo.

Teorijo iger pri Bitcoinu je verjetno najtežje razumeti, saj ni mogoče imeti absolutnega dokaza za kakršnokoli jamstvo varnosti v prihodnosti. Nemogoče je reči, kako debel mora biti ščit, če ostanemo pri prejšnji prispodobi. Ne moremo vedeti, koliko truda/znanja/kapitala je nepošten igralec pripravljen vložiti. In dokler je igro mogoče igrati anonimno, je vse, kar lahko nepošteni igralec stori, da naredi poteze v sami igri: z besedami in s posredovanjem informacij drugim igralcem.

Nenasilna igra

Tu je prava inovacija, ki jo prinaša Bitcoin: Nakamotovo soglasje nam omogoča reševanje sporov brez grožnje z nasiljem. Spori se rešujejo prek igre verjetnosti, igre besed in matematike, v kateri več strank tekmuje za svoj interes. Ko je spor razrešen in s tem zabetoniran pod nekaj bloki dokazljivo redkih informacij, je rešen za vedno.

Na končno rešitev sporov se lahko zanesemo zaradi verjetnosti in določljivosti: naključnega izbora in determinističnega računanja.

Računanje, tako kot razmišljanje, zahteva energijo. Čeprav je igra morda abstraktna, elektroni niso. Za Bitcoinovo igro s smiselno hitrostjo in v smiselnem obsegu je treba uporabljati električno energijo in specializirano opremo/hardware. To je zelo podobno kot TCP/IP, ki je osnovni protokol interneta. Protokol TCP/IP bi lahko izvajali s pomočjo golobov prenašalcev — za to obstaja celo uradna specifikacija, vendar zaradi učinkovitosti uporabljamo računalnike in komunikacijska omrežja visokih hitrosti. Enako velja za LNP/BP — Lightning protokol in seveda tudi Bitcoin protokol. Za igro bi lahko uporabili pisalo in papir, vendar to ne bi bilo zelo učinkovito ali uporabno.

Medtem ko je fizična infrastruktura, ki se uporablja za učinkovitejše igranje Bitcoinove igre, izpostavljena nasilnim napadom, pa bistvo Bitcoina in podatki, ki jih ustvarja, niso. Bitcoin je koda. Bitcoin je govor. Bitcoin je besedilo. Tako kot vsi zasebni ključi in javna knjiga, ki opredeljuje nabor UTXO.

S tem možnost za kakršnokoli nasilje postane nesmiselno. Bitcoinov težavnostno prilagojen dokaz o delu (difficulty-adjusted proof-of-work) pretvori kinetično energijo v medsebojna zagotovila, ki so pomembna za posameznika, ta pa obstajajo izključno le v domeni informacij.

Bitcoinov proof of work (dokaz o delu) je most med svetom atomov in področjem informacij. Ta most je mogoče zgraditi samo na en način: z informacijami, ki so tako edinstvene, tako absurdno malo verjetne, da so se morale v resničnem svetu zgoditi določene stvari, da so se te informacije pojavile. Pravila igre in narava fizikalnih zakonov ne dopuščajo nobene druge možnosti.

Ker informacija govori sama zase, se po najdbi veljavnega bloka iz področja nasilja preselimo v področje idej. Delo je opravljeno, beseda je bila izrečena, in takoj ko se ta informacija razširi med preostale igralce, je duh ušel iz steklenice. Meso je postalo beseda in besede — tako kot ideje — so neprebojne.

Prav zaradi te transformacije, reifikacije informacij, je Bitcoin neodtuljiva pravica. Svoj bitcoin lahko hranite v vaših mislih, če ste si le sposobni zapomniti 12 pravih besed. Povsem vsak vidik Bitcoina je mogoče pretvoriti v jezik.

Ker je Bitcoin jezik, je sodelovanje in lastništvo bitcoina uresničevanje vaše od Boga dane pravice do govora in mišljenja. Dejstvo, da za učinkovitejši govor in razmišljanje uporabljate Turingov stroj, povezan z digitalnim komunikacijskim omrežjem, ni pomembno. Vse besedilo je ves čas komunikacija in ne nasilje.

O odtenkih in posledicah zgoraj navedenega so obširno pisali tudi drugi, predvsem Erik Cason in Eric Voskuil. Priporočam, da si njuni deli — Kriptosuverenost & Kriptoekonomija — preberete v celoti, če želite omenjene nianse in posledice razumeti do potankosti.

“Že sama koda je suverena. Izjeme ni.” — Eric Cason

Bitcoin zagotavlja avtomatiziran okvir za katerega ni potrebno zaupati nikomur. Opredeljuje pravila igre in neverjetno otežuje njihovo spreminjanje, saj morajo biti nova pravila združljiva za nazaj, uporabniki pa jih morajo sprejeti prostovoljno.

Pravil ne narekuje noben osrednji organ. Pravila se javna in če se z njimi strinjate, boste lahko igrali igro, ali pa ne. Igra se lahko povsod, kjer se srečata dve osebi, ki igrata po istih pravilih. Igra se od drugih stvari razlikuje po tem, da je prostovoljna, vojna naprimer ni. Z njo se moraš strinjati. Nihče vas ne more prisiliti v igro, ki je ne želite igrati.

Enako pomembno je dejstvo, da je Bitcoin igra jezika. Govorjenje ne krši pravic nikogar. V svobodni družbi morate imeti možnost, da svobodno govorite. V svobodni družbi vas nihče ne bi smel siliti, da govorite, ali vam narekovati, kaj naj govorite. Tudi če živite pod tiranijo, vas nihče ne more prisiliti, da razmišljate o določenih mislih, ali vam jih odvzeti. “Misli so svobodne”, kot pravi nemška ljudska pesem. “Nihče jih ne more poznati, noben lovec jih ne more ustreliti.”

Zato so pravice in svoboščine, ki vam jih zagotavlja Bitcoin, neodvisne od pravic in svoboščin, ki jih zagotavlja država. Bitcoin uteleša vaše naravne pravice; ne daje vam pravnih pravic. Del, ki ga je težko razumeti, je gordijski vozel prepletenih inciativ in kriptografije, ki sestavlja sodnika, porotnika in izvrševalca v omrežju Bitcoin. Ni nobene avtoritete: vse je odvisno od vas. Če želite, ste lahko sami sodnik, porota in rabelj.

Zato je “21 milijonov” nedotakljivih. Še naprej bom igral to igro v skladu s pravili, ki so omogočila nastanek 21 milijonov. Zavrnil bom igranje po kakršnih koli drugačnih pravilih, ki bi privedla do spremembe te meje, tako kot bom zavrnil igranje šaha na kateri koli deski, ki je večja ali manjša od 8×8 kvadratov. Ko bo nekdo potrkal na moja vrata in me prisilil, da spremenim parametre konsenza svojega Bitcoin vozlišča, bom to zavrnil. In če bo tudi kdo drug tako vztrajen kot jaz — če bomo le imeli način komuniciranja, bo omrežje Bitcoin obstajalo.

Tako pridem do zadnje točke, ki je podlaga za nastanek svoboščin Bitcoina: odgovornost.

Odgovornost

“S svobodo za vsakega človeka pride tudi odgovornost” — Eleanor Roosevelt

Izvajanje teh neodtujljivih pravic in zavzemanje za vrednote, ki jih uteleša Bitcoin, je moja odgovornost. “Igranje s številkami ni zločin,” kot je nekoč pripomnil moj dober prijatelj. Moja odgovornost je, da imam svoje ključe in vodim svoje vozlišče. Moja odgovornost je, da poznam pravila. Moja odgovornost je, da sprejmem ali zavrnem spremembe. Moja odgovornost je, da uveljavljam pravico do svobode govora in mišljenja. Moja odgovornost je, da kupim in imam bitcoine, da jih uporabljam in jim dodajam vrednost.

Svobode, ki mi jih zagotavlja Bitcoin — svoboda sklepanja transakcij, svoboda varčevanja, svoboda ohranjanja zasebnosti — so posledica tega, da suvereni posamezniki po vsem svetu prostovoljno prevzamejo te odgovornosti. Morda to počnejo zaradi nujnosti, ekonomskih interesov ali ker preprosto verjamejo, da je tako prav; vsi pa to počnejo, ker sprejemajo pravila in verjamejo, da je igra z Bitcoinom vredna, da jo igrajo. Vsi se strinjajo, da je Bitcoin dragocen.

Še enkrat želim poudariti, da je Bitcoin ves čas besedilo. Posledično je to igra misli in govora, zato za njeno igranje ne potrebujete nikogaršnjega dovoljenja. S tem ko imate svoje ključe in upravljate svoje vozlišče, uveljavljate svojo naravno pravico do mišljenja (matematike) in govorjenja (oddajanja informacij). To je igra, ki je najbolj koristna, če jo igrate z drugimi, vendar drugi igralci niso nujno potrebni. Lahko jo igram sam, tako kot je to storil Satoshi, ko je vodil prvo vozlišče Bitcoina. Samostojno igranje ni niti zabavno niti zelo koristno, vendar je in vedno bo mogoče. In takoj ko obstaja komunikacijski kanal, se lahko pridruži drugi igralec.

V Bitcoinu je posameznik suveren. S tem, ko prevzamete te odgovornosti, vi, suvereni posameznik, sporočate: “Moje misli so moje in samo moje. Govoril bom svobodno, o vsem, kar želim, in s komer želim. To je moja, od Boga dana pravica, da se zaščitim tako, da ne bom okraden.”

Zato so sovražniki Bitcoina sovražniki svobode in suverenosti. Pravijo: “Ne želim, da bi imeli te pravice. Nočem, da bi svobodno govorili. Nočem, da bi uporabljali svojo zmožnost razmišljanja o vsem, kar si želite. Ne želim, da bi imeli svoboščine, ki vam jih podeljuje ta jezikovna igra. Ne želim, da bi svobodno sklepali posle. Ne želim, da bi zaščitili svoje prihranke.”

Da, vlade lahko sprejmejo zakone, ki prepovedujejo uporabo bitcoinov. Vendar Bitcoin deluje tako, kot deluje, prav zato, ker se takšna prepoved pravzaprav pričakuje. Vozlišča Bitcoina pošiljajo in prejemajo sporočila, prav tako rudarji. Dejstvo, da je nekatera od teh sporočil težko oblikovati, je dobra lastnost in ne napaka. Posamezniki so tisti, ki tem sporočilom dajejo vrednost; posamezniki, ki imajo nekje shranjenih 12 besed; posamezniki, ki v prvi vrsti verjamejo v temeljno vrednost Bitcoina: finančno svobodo ter ločitev denarja in države.

Zaključek

Pravo, jezik in denar. Kot je poudaril Hayek, sta se od teh treh področij lahko razvijala le pravo in jezik. Denar so prevzele/ugrabile tako banke kot tudi država. Prav ta ugrabitev je vzrok vsega denarnega zla. Denar je namreč preveč donosen, da bi se mu lahko kdaj odrekli.

Zaradi te ujetosti je Satoshi vedel, da ne more zaprositi za dovoljenje za razvoj denarja. Poiskati je moral drugačno pot, ki uporablja jezik, da bi uresničil Hayekove sanje o denarju brez nadzora države. Denar, ki ustvarja in uveljavlja lastne zakone:

• Ne sme se ga zapleniti.
• Ne sme se ga cenzurirati.
• Ne sme se ga printati.
• Ne sme se ga ponarejati.

To je bistvo zakonov Bitcoina, globalnega in nevtralnega denarja, ki je dostopen vsem. Vsakdo lahko te zakone uveljavlja tako, da govori in posluša s svojimi vozlišči: sprejema veljavna sporočila in zavrača tista, ki kršijo pravila. Vsakdo lahko prispeva h kumulativnemu ščitu, ki ščiti preteklost Bitcoina. Vsakdo lahko oblikuje transakcije in vodi številke, ki določajo prihodnost. Vse, kar je potrebno, je način za izvajanje matematike in način za komunikacijo z drugimi.

Vsakdo lahko igra po svojih pravilih. Pravila Bitcoina določata prekrivanje in dogovor, ne pa avtoriteta.

Zahvaljujoč Bitcoinu lahko vsakdo uporabi asimetrično obrambo kriptografije v svojo ekonomsko korist. Asimetrija je bistvo varnosti Bitcoina: zelo težko jo je uganiti, lahko jo je preveriti. Sodelovanje je nagrajeno, konflikt pa ne. Vaši ključi so zasebni; knjigovodski zapis je javen. Obramba je poceni; motnje so izjemno drage.

Prav asimetrija stroškov je razlog za kriptoekonomsko teorijo iger Bitcoina. Miroljubno in prostovoljno sodelovanje; vzajemno zagotovljeno ohranjanje. Suverenost s kriptografijo.

Pravo, jezik in denar. Zdrava trojica teh treh elementov je nujno potrebna za razcvet svobodne družbe. Če je svoboda vrednota, ki jo visoko cenite, to pomeni (1) svobodo govora, (2) zdrav denar in (3) lastninske pravice posameznika. Bitcoin uporablja (1) za ustvarjanje (2) in uveljavljanje (3) — brez uporabe nasilja. Navsezadnje nobena količina nasilja ne bo nikoli rešila matematičnega problema, kot je lepo povedal Jacob Appelbaum.

Kot družba smo odgovorni za ohranjanje svetosti svobode govora. Vi kot posameznik pa ste odgovorni, da to svobodo uveljavljate in jo jemljete resno. Na področju Bitcoina to pomeni, da imate svoje ključe, upravljate svoje vozlišče in izvajate svoj dokaz o delu.

Ne potrebujemo ločene “pravice do pošiljanja transakcij”. To je neodtujljiva pravica v svobodni družbi, družbi, ki svobodo govora jemlje resno. Ne potrebujemo zakona, ki nam bo omogočil učinkovitejšo uporabo električne energije za matematične naloge. Navsezadnje rudarjenje ni nič drugega kot avtomatiziran način, s katerim poskušamo učinkovito najti ustrezno naključno število. Ne potrebujemo ločene “pravice imeti denarnico”. Denarnica ni nič drugega kot udoben način podpisovanja sporočil — kalkulator, če hočete. Ne potrebujemo ločenega zakona, ki bi vam omogočal posedovanje bitcoinov. Ste svoboden posameznik. Imate neodtujljivo pravico, da si v glavi zapomnite 12 besed.

Nič od naštetega ne bi smelo biti nezakonito. V svobodni družbi, družbi, ki ima določene resnice za samoumevne, nič od naštetega nikoli ne bi smelo biti prepovedano. Če je človeška zgodovina prinesla kakšno temeljno spoznanje za optimizacijo človekovega razcveta, je to, da sta govor in njegovo svobodno izvajanje sveta. Logos je svet, ker je možnost svobodnega govora temeljni pogoj za odkrivanje in sporočanje same Resnice, iz katere izhaja vsa dobrota.

Če sta govor in njegovo svobodno uveljavljanje sveta, potem je svet tudi Bitcoin, saj je vse, kar Bitcoin od vas zahteva, da razmišljate in govorite. Vsakdo lahko svobodno sodeluje v tej igri besed in številk; igri, ki uteleša odgovore na različna etična in moralna vprašanja; igri, ki se igra brez končnega cilja, vendar z absolutno omejitvijo: 21 milijonov, nikoli več. Vi ste tisti, ki to omejitev uvajate: s tem, da prevzemate odgovornost za “running the numbers” (upravljanje številk), s tem, da uveljavljate svojo neodtujljivo pravico misliti in govoriti. Skozi to se pojavi absolutna Resnica — brez potrebe po prelitju ene same kaplje krvi.

Ta esej je sestavljen iz več poglavij moje prihajajoče knjige 21 načinov. Tako kot moja prva knjiga bo tudi ta objavljena pod licenco. Pri njenem pisanju me lahko podprete.

Zahvala

Zahvaljujem se Johnu, Maxu, Eriku, Mr.Hodlu in svojim podpornikom za dragocene povratne informacije o prejšnjih osnutkih tega eseja.

Opombe pod črto

1. Hayek, F. A. (2009). Denacionalizacija denarja. Ludwig von Mises Institute.
2. Ta nepravičnost se imenuje “Cantillion efekt” in je še posebej izrazita pri fiat denarju, saj je fiat denar mogoče natisniti s pritiskom na gumb. Pri denarju, kot sta zlato ali bitcoin, ni ničesar zastonj, saj ta denar ni izmišljen. Treba ga je izkopati iz zemlje oz. opraviti potrebno delo. Dejstvo, da je v primeru Bitcoina to matematičen problem, ni pomembno. Če morate opraviti delo, da bi našli nove enote, potem ta denar ni fiat denar.
3. Jörg Guido Hülsmann, The Ethics of Money Production
4. Nick Szabo, Money, Blockchains, and Social Scalability
5. To velja tudi za darila, saj s tem zamenjate darilo za vzajemnost, karmo, prijateljsko družbo in podobne ideje. Glej Hülsmann, Graeber.
6. Warmke, C. (2021). Kaj je Bitcoin?. Inquiry, 1–43.
7. Beautyon (2018). Why America Can’t Regulate Bitcoin
8. Zanimivo je, da je problem kodiranja — razkorak med resničnim svetom in svetom informacij — temelj problema digitalnega denarja. Bitcoin ta problem rešuje s svojim algoritmom za dokazovanje dela, ki je težavnostno prilagojen, kar je po mojem mnenju edini način, kako je mogoče rešiti ta problem. Pri Bitcoinu je zemljevid ozemlje.
9. Sodelujoči na Wikipediji. (2022, 23. marec). Gödelovo številčenje. V Wikipediji, prosti enciklopediji. Pridobljeno na 730 136
10. Jonathan Bier (2021), The Blocksize War
11. James P. Carse (1987), Finite and Infinite Games
12. Bitsteinov pogled na upravljanje Bitcoina, Bitcoin governance.
13. Noded 78, 32:50
14. “Lepo bi bilo, če bi to pozornost dobili v kakšnem drugem kontekstu. WikiLeaks je bezal v sršenje gnezdo, roj pa se je usmeril proti nam.” –Satoshi Nakamoto
15. Čeprav je razmerje med zasebnim in javnim ključem matematično, je poskus razbitja tega razmerja seveda spet povezan s stroški. Vendar pa je zasebni ključ iz javnega ključa pridobiti tako neznansko težko, da to ni le neekonomično, ampak je tudi praktično nemogoče.

Licenca o delitvi: https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0/deed.sl