1. UVOD

Denar. Ta izraz slišimo tako pogosto, pa vendar zelo malo ljudi dejansko razume njegov pomen. Večina pomisli na papirnate bankovce ali kovance, nekateri morda celo na zlatnike. Resnica pa je ta, da denar ni vezan na fizično dobrino, temveč gre za tehnološki koncept, ki rešuje najgloblji problem človeške civilizacije – kako ljudem omogočiti, da lahko neovirano trgujejo drug z drugim, namesto da kradejo tujo lastnino. Denar je torej ideja, ki omogoča razcvet civilizacije.

V tem eseju bomo predelali osnove monetarne terminologije, zgodovino denarja ter poskusili predvideti razvoj denarne tehnologije v 21. stoletju. Pričnimo s pregledom osnovnih lastnosti denarja.

DENAR JE TEHNOLOGIJA

Tako kot ostali izumi človeške civilizacije tudi denar predstavlja zgolj tehnologijo. Gre za idejo o tem, kako najbolj optimalno zadovoljiti določene človeške potrebe. Denar se tako ne nanaša na specifičen produkt ali dejavnost, temveč na mentalno zamisel o tem, kako izboljšati učinkovitost medsebojne izmenjave dobrin, ki jih izmenjujemo z namenom zadovoljevanja naših potreb. Denarja ne želimo zato, ker lahko z njim neposredno zadovoljimo naše potrebe, temveč zato, ker nam posredno omogoča zadovoljitev le-teh. Za analizo vprašanja “Kaj je denar?” moramo podrobo raziskati njegove glavne lastnosti. To lahko storimo z delitvijo denarne tehnologije na tri glavne vloge, ki jih opravlja:

MENJAVNI POSREDNIK

Denar je orodje, ki smo ga ljudje izumili za lajšanje trgovanja z drugimi pripadniki primitivnega gospodarstva. Pred iznajdbo denarja je bila prevladujoča oblika trgovanja neposredna oziroma blagovna menjava. To je pomenilo, da je vsak posameznik moral najti nekoga, ki je želel v zameno za njegovo dobrino zamenjati tisto, ki jo ima v lasti in se je želi znebiti. Ker izmenjava vedno vsebuje neenakovredno ovrednotene dobrine z vidika obeh izmenjevalcev, mora veljati, da vsak od njiju vrednoti nasprotno dobrino bolj kot svojo, drugače do izmenjave ne bi prišlo. Problem nastane, ko lastnik dobrine, ki jo želimo pridobiti, ne želi v zameno prejeti tiste, ki mu jo ponujamo. Kot lahko vidimo, je neposredna menjava zelo neugoden način trgovanja, saj temelji na obojestranskem naključju potreb.

Denar je orodje, ki rešuje ta problem z uveljavitvijo menjavnega posrednika, tj. uporabo sredstva, ki služi lažji izmenjavi dobrin. S tem smo poleg dobrin, mišljenih za takojšnjo uporabo ali vlaganje, v gospodarstvo vključili še posebno vrsto dobrin, ki služijo zgolj posredni izmenjavi in katere ne želimo konzumirati ali uporabiti v proizvodnih procesih. Denarja ne sprejememo zato, da bi ga zaužili ali z njim potešili druge potrebe, temveč zato, ker predstavlja najbolj zaželjeno sredstvo za omogočanje prihodnjih izmenjav za zagotovitev dobrin, namenjenih zaužitju ali uporabi v proizvodnji. S tem smo prišli do prve lastnosti denarne tehnologije – menjavni posrednik.

HRANILEC VREDNOSTI

Druga lastnost denarja je, da ohranja vrednost našega dela skozi čas. Bolj kot je denar trajen in vzdržljiv, bolje ohranja svojo vrednost. Banane predstavljajo slabega hranilca vrednosti, saj zgnijejo in propadejo. Žlahtne kovine, po drugi strani, pa so zelo odporne na razkroj in zato dlje časa hranijo svojo vrednost. Dober denar je torej denar, ki ohranja svojo vrednost skozi čas. Problem pa nastane, ko denar ni zgolj žrtev razkroja, temveč se njegova količina povečuje z novo proizvodnjo. Tako npr. jeklo, kljub svoji izjemni odpornosti na razkroj, ne služi vlogi denarja tako dobro kot zlato, ki je ena izmed najredkejših kovin v Zemljini skorji. Če se količina novih enot denarja vsako leto povečuje pomeni, da naš delež enot celotne zaloge postaja vedno manjši. To pomeni, da lahko z isto količino enot denarja kupimo manj dobrin, kot smo jih lahko v preteklosti, saj se z vsako novo enoto denarja v obtoku poveča cena ostalih dobrin izraženih v enotah tega denarnega sredstva. Ta pojav imenujemo monetarna inflacija, gre pa za večanje količine enot denarja v primerjavi z obstoječo zalogo, kar niža posameznikove deleže celotne zaloge. Pri tem služijo tisti, ki proizvajajo nove enote denarja, vsi ostali pa so v izgubi. Torej, kar se dejansko dogaja v procesu monetarne inflacije je prerazporeditev premoženja posameznikov znotraj gospodarstva. Tisti, ki ima moč povečati količino denarja, s tem razvrednoti deleže vseh, ki tega niso sposobni. Ta pojav se imenuje Cantillonov efekt, danes pa je poznan kot inflacija v širšem pomenu besede. Ker denarja ne konzumiramo ali uporabljamo v proizvodnji, večanje njegove zaloge ne veča naše blaginje, temveč zgolj spreminja razmerje kupne moči posameznikov. Gre za izvrsten način prikrite kraje premoženja in osiromašenja prebivalstva.

OBRAČUNSKA ENOTA

Zadnja vloga, ki jo opravlja denar, je obračunavanje cen. Skozi razširjeno uporabo denarnega medija se na trgu razvijejo cene dobrin, obračunane v enotah denarja. Denar tako služi tudi temu, da dobrine obračunavamo v eni univerzalni enoti in jih ne moramo stalno pretvarjati iz ene enote v drugo. V njegovi odsotnosti bi za opravljanje transakcij potrebovali neskončno veliko število cen v enotah vseh možnih dobrin, npr. 1 jabolko = 2 hruški = 3 banane, itd. Problem pa ni zgolj v količini, temveč stalni spremeljivosti pretvornikov raznoraznih enot, kar pomeni, da bi vsa ta razmerja nihala iz dneva v dan, to pa bi onemogočilo učinkovito pretvarjanje in s tem trgovino. Problem izhaja iz dejstva, da se ponudba in povpraševanje po raznoraznih dobrinah vsak dan spreminjata, s čimer nihajo tudi njihove cene. Vse to pa izhaja iz dejstva, da je vrednost dobrin popolnoma subjektivna, kajti vsak posameznik dobrinam pripisuje drugačno vrednost. Vrednost torej izhaja iz vedenja posameznikov znotraj gospodarstva, ki dobrine vrednotijo na podlagi njihovih trenutnih potreb, te pa se stalno spreminjajo.

Cene v enotah denarnega sredstva prav tako nihajo na dnevni bazi, vendar so vseeno izražene v enotah zgolj enega samega sredstva, kar zadeve olajša za vsakdanjega kupca. Enotne cene posameznikom omogočajo opravljanje ekonomske računice, tj. sprejemanja ekonomskih odločitev na podlagi njihove kupne moči, ki se odraža v razmerju med cenami dobrin in količino njihovega premoženja. S tem posameznik ve, kolikšno količino dobrin si lahko privošči tisti dan in s tem optimizira svojo porabo ter določi nivo varčevanja.

Inflatoren denar, ki hitro izgublja svojo vrednost, stalno dviguje cene dobrin na trgu in s tem otežuje ekonomiziranje posameznikom, katerih kupna moč kopni skozi čas. Deflatoren denar pa niža cene dobrin, kar pomeni, da imajo kupci višjo kupno moč skozi čas ter si lahko privoščijo večjo količino dobrin na trgu. S tem lahko ekonomizirajo svojo porabo ter investirajo del svojega premoženja v obsežnejše proizvodne procese, s katerimi se proizvede večja količina produktov in poveča kvaliteta. Čar zlata kot denarnega sredstva je bil v tem, da je cena dobrin na trgu, izraženih v enotah zlata, bila konstantna oziroma postopoma padala, s čimer so si kupci lahko privoščili večjo količino proizvodov, kadar so varčevali v zlatu. Varčevanje je predpogoj potrošnje.

PET LASTNOSTI DOBREGA DENARJA

Sredstvo, ki učinkovito služi vsem trem zgoraj naštetim vlogam dobrega denarja, mora imeti sledeče lastnosti:

• Trajnost (odpornost na razkroj in zunanje vplive)
• Prenosljivost (težavnost premikanja denarnega sredstva skozi prostor)
• Deljivost (deljivost na dovolj majhne enote za opravljanje mikrotransakcij)
• Zamenljivost (enote denarja morajo biti homogene in se med seboj ne smejo razlikovati)
• Redkost (denar mora imeti dovolj veliko razmerje med zalogo in prilivom. Zaloga se nanaša na celotno obstoječo zalogo denarnega sredstva v rokah posameznikov, priliv pa na letno količino novo proizvedenih enot denarja.)

2. ČASOVNA PREFERENCA

Časovna preferenca je izredno pomemben termin, ki ga velika večina sodobnih profesorjev ekonomije ne poučuje na svojih predavanjih. Gre za nivo diskontiranja prihodnje porabe v primerjavi s sedanjo. Ker ljudje vedno preferiramo sedanjo porabo bolj kot porabo v prihodnosti, je naša časovna preferenca vedno pozitivna. To pomeni, da kadar imamo na razpolago eno enoto hrane danes ali pa isto enoto nekoč v prihodnosti, bomo vedno izbrali prvo možnost, saj je sedanjost že tu, prihodnost pa je nepredvidljiva. Potrebe želimo zadovoljiti čim prej, saj nihče ne ve, koliko časa ima na razpolago v svojem življenju.

ČLOVEŠKO VEDENJE

Ljudje ravnamo, da bi zadovoljili svoje potrebe, saj je količina dobrin in našega časa na svetu omejena, količina naših potreb pa ne. Človeške potrebe so neskončne, zato moramo ekonomizirati naš čas, da najprej zagotovimo najpomembnejše, šele nato pa se posvetimo drugim. Vsak posameznik ima drugačno lestvico potreb, zato bo imel tudi drugačen vrstni red njihovega zadovoljevanja. Najvišjo vrednost za posameznika nosijo dobrine, ki mu omogočajo zadovoljitev najpomembnejših potreb. Iz tega lahko hitro ugotovimo, da vrednost ni nekaj objektivnega in enotnega vsem posameznikom, temveč subjektivna za vsakega posameznika. To je izhodišče prakseologije (praxeology) – vede, ki preučuje človeško vedenje.

Prakseologija predstavlja temelj avstrijske ekonomske teorije, ki temelji na subjektivni vrednosti dobrin, katere služijo zadovoljevanju človeških potreb. Ta metoda je najučinkovitejši način preučevanja ekonomije ter omogoča razlago mnogih do sedaj nepojasnjenih pojavov na trgu, kot so teorija cen, inflacija, paradoks diamantov in vode, obrestna mera, ipd. Ker je naš čas na svetu omejen, ljudje ravnamo tako, da poskušamo učinkovito zadovoljiti čim večje število naših potreb. Iz tega se razvije človeška civilizacija in gospodarstvo, ki je mehanizem, s katerim rešujemo problem pomanjkanja dobrin.

Torej, kot smo že ugotovili, je časovna preferenca vedno pozitivna, saj gre za razmerje med pomembnostjo, ki jo pripisujemo sedanjosti v primerjavi s prihodnostjo. Kljub temu pa moramo posebno pozornost posvetiti razliki med visoko in nizko časovno preferenco.

VISOKA ČASOVNA PREFERENCA

Visoka časovna preferenca pomeni, da nam je sedanjost veliko pomembnejša od prihodnosti, zaradi česar bomo imeli kratkoročni pogled na svet in želeli konzumirati čim večjo količino dobrin v čim krajšem času. Živali, zaradi svojih nagonov, imajo izjemno visoko časovno preferenco, saj zaradi pomanjkanja zavesti nimajo predstave o prihodnosti. Zaradi tega večinoma raje zaužijejo celoten ulov v sedanjosti, ne da bi prihranile kaj za prihodnost. Prav tako živali namesto sodelovanja zelo pogosto izberejo konflikt z drugimi pripadniki njihove vrste, saj s tem profitirajo v tistem trenutku, bodisi z večjo količino hrane ali pa večjo izbiro spolnih partnerjev.

Ljudje, ki imajo visoko časovno preferenco živijo na podoben način. Raje ukradejo kot da bi kupili, zaužijejo danes kot da bi pustili nekaj za jutri, sprožijo konflikt namesto da bi gradili dolgoročne odnose in konzumirajo namesto da bi varčevali. Problem tovrstnega vedenja je v tem, da onemogoča sodelovanje in vzpodbuja konflikt, s čimer ljudje ne delijo svojega dela z drugimi in se ne posvečajo dejavnostim, v katerih so najboljši (specializacija), temveč morajo večino dobrin proizvesti sami ter paziti, da jih kdo ne ukrade. S tem se proizvede veliko manjša količina dobrin in poveča prevalenca nasilja ter spopadov, civilizacija pa nima priložnosti za razcvet.

NIZKA ČASOVNA PREFERENCA

To nas pripelje do drugega pogleda na svet, tj. nizke časovne preference. Nizka časovna preferenca pomeni, da nam je sedanjost zgolj malce pomembnejša od prihodnosti ter imamo bolj dolgoročen pogled na svet. Ljudje z nizko časovno preferenco raje kupijo dobrine kot da bi jih ukradli ter s tem podpirajo gospodarstvo in ponudnike. Raje zaužijejo zgolj toliko hrane, kot je potrebujejo, ostalo pa privarčujejo za deževne dni. Raje vlagajo v dolgoročne odnose in varčujejo svoje premoženje kot da bi začenjali konflikt z drugimi. Raje se posvečajo dejavnostim, v katerih so najboljši, in delijo delo z drugimi namesto da od njih kradejo. Tako vsak proizvaja to, v katerem je najučinkovitejši, ostalo pa kupi na trgu od drugih. S tem se proizvede večja količina raznolikih dobrin ter vzpodbuja medsebojno sodelovanje, s čimer lahko človeška civilizacija doživi razcvet.

Tako lahko vidimo, da kljub pozitivni časovni preferenci civilizacija, ki posveča pozornost prihodnosti, funkcionira bolj optimalno kot tista, ki se osredotoča zgolj na sedanjost. Nizka časovna preferenca je tako pogoj za nastanek civilizacije in glaven dejavnik, ki nas razlikuje od primitivnih ljudi iz pradavnine. Družba s prevladujočo visoko časovno preferenco pa je usmerjena nazaj v primitivno stanje, saj impulzivno konzumira kapital in vzpodbuja nasilje. Zgodba človeške civilizacije je tako zgodba postopnega nižanja časovne preference in nalaganja kapitala, delitve dela s specializacijo ter razvoja novih tehnologij.

DENAR IN ČASOVNA PREFERENCA

Kakšno vlogo torej igra denar pri določanju časovne preference civilizacije? Osrednjo. Ker je denar gonilo gospodarstva ter ena polovica vsake ekonomske transakcije, gre za osrednje sredstvo, ki omogoča nastanek in obstoj civilizacije. Ko smo ljudje odkrili oziroma izumili denar, smo lahko pričeli deliti naše delo in se specializirati za dejavnosti, v katerih smo bili boljši od drugih. S tem smo pričeli proizvajati večjo količino dobrin, ki smo jo lahko vložili v obsežnejše proizvodne procese, kateri so nam prinesli še večjo količino kakovostnejših dobrin. Kakovost denarja, ki je hranil pridelano vrednost, je določala kupno moč, ki so jo imeli posamezniki na voljo za investicijo v obsežnejše proizvodne procese. Več vrednosti kot smo lahko privarčevali, boljše dobrine smo lahko proizvedli. To se najbolj odraža v izumih 19. stoletja, ko je bila velika večina razvitega sveta na zlatem standardu. Zlato je omogočilo največji razcvet človeške civilizacije v zgodovini – Industrijsko revolucijo. Le-ta stoji za vsemi modernimi izumi in dobrinami, ki nam jih prinaša digitalna doba.

Denar je tako glavni faktor, ki določa časovno preferenco civilizacije, z njim pa je tesno povezan tudi etični standard družbe. Bolj kot je denar odporen na inflacijo in zaseganje s strani oblasti, bolje nam omogoča varčevanje premoženja in tako niža našo časovno preferenco. To izhaja iz zavedanja, da bo naše varčevanje nagrajeno z višjo kupno močjo v prihodnosti, s čimer se lahko posvetimo vlaganju v procese, ki se nam bodo obrestovali s časom bolj kot takojšnja poraba.

OBRESTNA MERA

Iz razumevanja pomena časovne preference pridemo tudi do razlage nastanka obrestne mere na prostem trgu. Denarni trg, kjer se stikata povpraševanje in ponudba posojil, je močno zaznamovan s prevladujočo časovno preferenco. Nižja kot je povprečna časovna preferenca, bolj so ljudje pripravljeni posojati denar poslovnežem, ki ga bodo investirali v upanju, da bo njihov posel dobičkonosen. Časovna preferenca prav tako izraža relativno predvidljivost prihodnosti. Bolj kot je gospodarstvo stabilno, bolj predvidljiva je prihodnost, kar nam omogoča, da imamo dolgoročen pogled na naše življenje. Tako posojilodajalci povečajo ponudbo posojil, s čimer se zniža njigova cena, tj. obrestna mera.

Obrestna mera odraža dodatno ceno, ki jo morajo posojilojemalci plačati posojilodajalcem zato, da jim le ti posodijo kapital danes, namesto da bi ga morali posojilojemalci privarčevati sami. Obrestna mera je tako kompenzacija posojilodajalcem za investiranje svojih prihrankov v proizvodne procese, katere opravljajo posojilojemalci. Z nižanjem časovne preference posojilodajalcev se niža tudi obrestna mera posojil na trgu, saj so le ti bolj pripravljeni investirati prihranke v dolgoročne proizvodne namene, kot da bi jih porabili v sedanjosti, saj menijo, da se jim bo to bolj obrestovalo. Če posojilojamalec ustvari dobiček, lahko poplača posojilo in s plačilom obresti oplemeniti posojilodajalca.

Tako lahko vidimo, da obrestna mera ni nekaj kar določa centralna banka, temveč zgolj cena posojil na trgu, ki hkrati odraža časovno preferenco družbe. Zgodovina civilizacije kaže dolgotrajen trend padanja obrestne mere, ki je dosegel najnižjo točko nekje na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je bila večina industrializiranih držav na zlatem standardu. Trend se je obrnil s prehodom v obdobje lahkega fiatnega denarja ob pričetku prve svetovne vojne, ko so centralne banke prevzele nadzor nad denarnim trgom in pričele centralno načrtovati obrestno mero.

3. ZGODOVINA DENARJA

Sedaj, ko poznamo osnovno monetarno terminologijo ter lastnosti denarne tehnologije, lahko pozornost posvetimo pregledu denarne zgodovine. Ob pričetku trgovanja s pomočjo blagovne menjave smo ljudje postopoma razvili vedno bolj inovativne in napredne oblike denarja. Mnoge primitivne civilizacije so kot glavno menjalno sredstvo uporabljale živino, saj je bila ta ključnega pomena za preživetje, portabilna in dokaj trajnostna. Druge oblike primitivnih oblik denarja so zajemale tudi steklene kuglice, školjke, bisere, žito, tobak, čaj in težke kamne, na katere so ljudje zapisovali svoje lastništvo. Te oblike denarja so se razvile, ker so bile na tistem območju najustreznejši inštrument za opravljanje denarne vloge glede na znanje tamkajšnjih prebivalcev.

Ob raziskovanju razvoja denarne tehnologije lahko opazimo en zelo pomemben trend: nov denar, ki je nadomestil starega, je imel vedno višjo razmerje med zalogo in prilivom. To pomeni, da je boljši denar bil vedno odpornejši na večanje njegove ponudbe, kar je pomenilo, da je imel nižjo stopnjo inflacije. Tako je trdnejši denar vedno izpodrinil šibkejšega. Žlahtne kovine so izpodrinile vse primitivnejše oblike denarja, kot so bile steklene koralde, kamni, školjke, sol, živina in baker. Največjo bitko pa sta med seboj bili predvsem plemeniti kovini srebro in zlato, številne države pa so ju stoletja uporabljale sočasno, na t.i. bimetalnem standardu. Ker pa je zlato imelo višje razmerje med zalogo in prilivom kot srebro, prav tako pa ga je bilo težje uničiti ali uporabiti v proizvodnji, je s časom izpodrinilo tudi srebro.

Bolje kot je denar služil svoji vlogi, bolj se je lahko civilizacija, ki ga je uporabljala, razvila. S tem so ljudje postopoma razvijali vedno bolj napredne oblike denarja, ki so dosegle vrhunec proti koncu 19. stoletja, ko je bila večina industrializiranih držav na zlatem standardu. To obdobje je bilo širom sveta znano kot zlata doba razcveta, v kateri je nastala večina najpomembnejših tehnoloških izumov, na katerih temelji današnji svet. Zlatovo nadvlado pa je zasenčila njegova največja pomanjkljivost, tj. nezmožnost prenosa zlata preko telekomunikacijskega omrežja, s čimer je imel v globaliziranem svetu izjemno nizko prodajnost skozi prostor. Ta pomanjkljivost se je izkazala za njegovo Ahilovo peto.

ZLATI STANDARD

Višek človeške civilizacije smo dosegli konec 19. stoletja, ko je večina naše civilizacije sočasno uporabljala eno denarno sredstvo – zlato. Za to ni bila potrebna nikakršna prisila ali konsenz s strani oblasti in politike, temveč je šlo za organsko evolucijo denarne tehnologije, ki jo je izbral prosti trg. Ljudje so na podlagi izkušenj s časom doumeli, da zlato najučinkoviteje služi vlogi denarja, ter ga pričeli množično uporabljati v trgovini.

To obdobje je predstavljalo najhitrejši prehod iz revščine v razcvet zahodne civilizacije. Brezposelnost je pospešeno kopnela in se spreminjala v nekaj izbirnega, za kar so se ljudje odločili, ko so presodili, da imajo zadostno količino zlatih prihrankov, da se lahko izognejo delu. Gibanje cen tekom 19. stoletja je bilo konstantno, saj je cenovni indeks ob koncu stoletja bil skoraj enak kot na začetku, kar je pomenilo, da je kupna moč ljudi ostala enaka, s čimer so si lahko privoščili kakovostnejše dobrine ter bili priča številnim novim izumom, ki so znatno povečali blaginjo.

4. FIAT

Večni sovražnik zlata je bila oblast, saj je težavnost njegove proizvodnje onemogočala povečano krajo premoženja s pomočjo večanja ponudbe denarja. Tako so številni bankirji in politiki neumorno iskali način, s katerim bi lahko pridobili nadzor nad izdajo denarja, ne da bi to ogrožalo njihovo poslovanje. Številne banke, ki so v zameno za hrambo zlata ljudem izdajale bankovce, s katerimi so lahko trgovali, saj so bili vezani na količino zlata, so poskušale goljufati s povečano izdajo bankovcev, za katerimi ni stala ustrezna količina zlata. Bančništvo z delnimi rezervami je bil eden izmed številnih poizkusov povečanja dobičkonosnosti bančništva, ta pa je večkrat povzročil propad bank s tovrstnim poslovnim modelom. Ko je banka imela premalo količino rezerv v primerjavi s številom izdanih bankovcev, je visela na zelo tanki nitki. Kadar je dovolj veliko število strank sočasno zahtevalo dvig zlata v zameno za bankovce, je krinka padla in se je izkazalo, da je banka nelikvidna. Ta mehanizem je preprečeval umetno inflacijo bankovcev s strani bankirjev ter ohranjal osrednjo vlogo zlata kot zanesljivega denarja.

Zaradi prednosti, ki jih je prinesla uporaba bankovcev v trgovini kot substitutov zlata, so ljudje postopoma hranili večje vsote zlata na bankah ter uporabljali bankovce za trgovanje. Tako je velika količina zlata pristala v sefih številnih bank, kar je bankirjem predstavljalo vse večjo skušnjavo in jih spodbujalo k iskanju novih načinov okoriščevanja na račun hranilcev. Imeti tuje zlato v svoji hrambi je bilo podobno stiski otrok, ki na božični večer najdejo darila pod jelko vendar jih ne smejo odpreti vse do jutra. Želja po zasegu tujega premoženja je bila preveč mamljiva, da bi jo bankirji lahko utišali. Tako je prihajalo do stopnjevanja bančništva z delnimi rezervami, ki je povzročalo vse več propadov bank, bankirji pa so tako zahtevali od politikov, da vzpostavijo institucijo, ki bo preprečevala njihove stečaje ter stabilizirala gospodarstvo.

1913 – STVOR IZ OTOKA JEKYLL

Prvi zametki idej o centralni banki so se v ZDA začeli pojavljati že na začetku 19. stoletja, ameriška Federal Reserve banka pa se je končno materializirala leta 1913, po sumljivi zaroti s strani bančnih mogulov ter politike. Centralna banka je institucija, ki ima na geografskem področju delovanja ekskluzivno pravico izdajanja bankovcev, hkrati pa upravlja z monetarno politiko in skrbi za stabilnost gospodarstva. Igra vlogo posojilodajalca v skrajni sili, ki omogoča likvidnost nelikvidnim bankam, pod pretvezo preprečevanja gospodarskih kriz.

Z nastankom ameriške Federal Reserve banke se je pričela doba fiatnega sistema, kjer je oblast ljudi prisilila k uporabi njihovih denarnih substitutov ter prepovedala izdajanje bankovcev na prostem trgu. Beseda “fiat” izhaja iz latinščine ter pomeni “odredba”, nanaša pa se na odredbo oblasti. Tako je nastal kartel, v katerem so sodelovali bankirji in politiki, omogočal pa jim je monopol nad denarnim trgom.

Obdobje lahkega denarja, ki ga masovno proizvajajo centralne banke, je bilo nenaključno tudi obdobje totalne vojne. S tem, ko je oblast lahko povečala količino denarnih substitutov v obtoku, je posredno zasegla delež premoženja prebivalcev, s katerim je lahko financirala vojskovanje. Tako je angleška centralna banka izdala vojaške obveznice, katere niso prejele zadostnega zanimanja, zato so sprejeli tajno odločitev, s katero sta dva vladna uslužbenca pokupila večino obveznic, financiranih s pomočjo tiskanja denarja na račun varčevalcev. Tako se je zdelo, da je bilo zanimanje za vojskovanje v središču Evrope zelo visoko s strani angležev, kateri so se nato vključili v prvo svetovno vojno. Zloglasni ekonomist 20. stoletja John Maynard Keynes je to spletko poimenoval “vrhunska potegavščina”.

MEDVOJNO OBDOBJE

Po koncu prve svetovne vojne je svet prešel v novo obdobje; obdobje lahkega denarja. Namesto da bi Velika Britanija razmerje med funtom šterlingom in zlatom prilagodila na nove okoliščine, je oblast zahtevala, da se upošteva staro razmerje izpred množične inflacije bankovcev za namene vojskovanja. Tako je ta nekoč mogočen imperij doživel masoven beg zlata v ameriške banke, kjer je bilo bolje ovrednoteno.

Da bi se preprečil bankrot angleške vlade in kolaps finančnega sistema, sta ameriška in angleška oblast sprejeli dogovor, da bodo tudi v ZDA devalvirali vrednost zlata, izraženo v dolarjih, ter tako pomagali Veliki Britaniji pridobiti del izgubljenega bogastva.

S tem so ZDA doživele pospešeno inflacijo v 20. letih 20. stoletja, ki je leta 1929 povzročila zlom največje borze na svetu. To je močno ošibilo ameriško oblast in privedlo do zasega zlata leta 1933, ko je predsednik Franklin D. Roosevelt podpisal izvršilno odredbo št. 6102, s katerim je prepovedal lastništvo zlata američanom.

Zaplemba zlata je omogočila ameriški vladi, da sproži ponoven cikel inflacije, ki je oslabela ameriško gospodarstvo tik pred začetkom najbolj krvave vojne v zgodovini.

Proti koncu druge svetovne vojne so se svetovni voditelji zbrali na konferenci v Bretton Woods-u, kjer so naredili načrt za povojno ureditev sveta. Plod konference je bila stvaritev mednarodnih finančnih institucij, kot so svetovna banka in mednarodni monetarni sklad, katera naj bi skrbela za stabilnost novega svetovnega finančnega sistema, temelječega na ameriškem dolarju. Rezultat pogajanj je bil ta, da so ZDA pridobile monopol nad svetovnim denarnim trgom, ko so postale ostale valute zgolj nacionalne veje dolarja, ki pa je bil edina valuta, katere cena je bila vezana na zlato.

Ta priviligiran položaj ameriškega finančnega sistema je njihovi oblasti omogočil povečano zapravljanje na račun tako domačih kot tujih davkoplačevalcev. Ko je bil dolar devalviran, je del posledic nosilo celotno svetovno gospodarstvo, kar je razbremenilo domače davkoplačevalce, saj je bil dolar rezervna valuta svetovnih centralnih bank. S tem so ZDA tekom obdobja Bretton Woods izvažale domačo inflacijo. Pospešena inflacija dolarja pa je privedla tuje centralne banke do tega, da so pričele zahtevati odkup dolarskih rezerv za zlato. Ker ZDA niso imele zadostno količino zlata v primerjavi s številom umetno ustvarjenih bankovcev, so se pojavili dvomi v stabilnost ameriškega finančnega sistema. Vedno večje število centralnih bank je zahtevalo dvig zlata na račun devalviarnih dolarjev, zaradi česar je bil predsednik Richard Nixon leta 1971 primoran sprejeti skrajno potezo, katere posledice nosimo še danes.

LETO 1971

Ko je inflacija v ZDA ušla izpod nadzora in je vse večja količina zlatih rezerv pričela stekati se iz ameriških sefov, je to zadalo močan udarec ameriškemu dolarju ter stabilnosti svetovnega finančnega sistema. Centralne banke širom sveta so pospešeno zahtevale prevzem njihovega zlata, shranjenega v ameriški utrdbi Fort Knox in podružnicah ameriške centralne banke Federal Reserve, v zameno za razvrednotene dolarje.

Francija je leta 1971 poslala svojo mornarico v pristanišče mesta New York in zahtevala vrnitev zlata, shranjenega v lokalni podružnici centralne banke. S tem je narasla grožnja po propadu ameriškega dolarja, s čimer je bila ameriška oblast primorana posredovati. Ko je enako želela storiti tudi Nemčija, je imela ameriška vlada dovolj. Tako je predsednik Richard Nixon na javni televiziji v nedeljo, 15. avgusta 1971, naznanil, da je izdal začasno odredbo o ukinitvi odkupa zlata v zameno za tuje dolarske rezerve. Dogodek je postal znan pod imenom Nixonov šok, začasna odredba pa se je s časom izkazala za trajno, saj se je tega dne dokončno končalo obdobje zlatega standarda in zaprlo zlato okence.

Posledice Nixonove odločitve so gromozanske, skupina bitcoin entuziastov pa je v čast tej prelomnici ustvarila spletno stran, ki prikazuje statistične grafe raznoraznih področij življenja, ki so doživeli popoln preobrat po tem tragičnem letu. Na www.wtfhappenedin1971.com lahko dobro vidimo, kakšne škodljive posledice na blaginjo je imela ukinitev zanesljivega denarja in zamenjava z lahkim, inflatornim, fiatnim standardom. Na dnu strani se nahaja slaven izsek iz intervjuja z nobelovim nagrajencem in ekonomistom avstrijske struje Friedrichom A. Hayekom, ki je podal svoje mnenje o pomembnosti ukinitve fiatnega denarja in iznajdbe nečesa kar oblast ne more zaseči.

Po letu 1971 je svet dokončno in v celoti prešel na fiatni standard, oziroma v obdobje lahkega, nezanesljivega denarja, nadzorovanega s strani raznoraznih oblasti, ki konstantno povečujejo njegovo zalogo. Ker valute niso bile več vezane na zlato, je padla odločitev, da večina držav hrani devizne rezerve v dolarjih kot najmočnejši valuti, hkrati pa se tečaji med valutami lahko spreminjajo prosto po Prešernu. S tem smo prešli v dobo t.i. prostolebdečih valut, ki so jih oblasti stalno devalvirale, s čimer so jim manjšale ter spreminjale tržno vrednost. Tečaji med valutami tako niso bili več fiksirani na dolar, temveč so se iz dneva v dan spreminjali, s čimer je nastala potreba po usklajevanju borznih tečajev in ustanovitvi devizne borze, na kateri je bilo mogoče kupiti tuje valute po tržni ceni. Švica je bila zadnja država, ki je zapustila zlati standard šele leta 1999, zato je njeno gospodarstvo še dandanes močnejše od večine držav, ki so to storile prej.

Posledice, ki jih je prinesla opustitev zanesljivega denarja, so bile enormne. Pospešena inflacija je bila vir številnih tržnih mehurčkov in povzročila vedno hujše poslovne cikle, ti pa so za seboj prinesli redistribucijo kapitala in njegovo strnjevanje v rokah finančnih elit, na drugi strani pa povzročili gospodarsko opustošenje. V skrajnih primerih, ko je inflacija ušla izpod nadzora, so številne države doživele njeno najhujšo obliko, tj. hiperinflacijo. Hiperinflacija kot ekonomski pojav ni obstajala pred začetkom 20. stoletja in ob odsotnosti fiatnega denarja. Edini zgodovinsko zabeležen primer hiperinflacije pred 20. stoletjem se je zgodil v Franciji, kot posledica poskusov uveljavitve fiatnega sistema pod vodstvom John-a Law-ja, ki je znan kot oče fiatnega denarja. Posledice njegovega malomarnega in oportunističnega ravnanja so pripeljale do francoske revolucije.

DRAGINJA

Posledice fiatnega sistema pa niso omejene zgolj na gospodarsko sfero, temveč njegove lovke sežejo mnogo dlje. Večino državne politike po opustitvi zlatega standarda lahko razumemo kot nenehne poizkuse skrivanja dejstva, da razvrednotenje valute vodi v nižanje kupne moči njenih uporabnikov, oziroma prerazporeditev le-te v roke prvih prejemnikov novo nastalih enot denarja. To v praksi pomeni konstantno rast tržnih cen, ki se najbolj pozna v dobrinah z najvišjim povpraševanjem. Hrana, energenti, nepremičnine in številni drugi ključni elementi našega življenja doživljajo najhitrejšo rast cen, katero pa oblast vedno znova uspe zakriti skozi svoja najmočnejša medija propagande – statistiko in znanost.

S tem, ko financiranje znanosti krije javni denar, oblast pridobi neverjetno moč ukrivljanja realnosti. Če cena določenim energentom raste prehitro, oblast priskrbi številne študije, ki kažejo na to, da ti energenti škodujejo okolju in jih moramo zamenjati za inferiorne alternative, katerih ponudbo sofinancira oblast, s tem pa zakrije njihovo draginjo. Prav tako hrano, katere ponudbo je težje povečevati in se s tem njena cena hitreje viša ob devalvaciji valute, oblast s pomočjo znanosti zamenja za cenejšo, industrijsko hrano, katere ponudbo je moč povečevati z mnogo nižjimi stroški. Meso tako postane zdravju škodljivo, zamenjajo pa ga rastlinska olja in sojini polpeti. Da je posledica tega eksplozija debelosti in srčnožilnih bolezni, pa je zgolj naključje, čigar vzrok ne moremo povezati z dejstvom, da naša telesa uživajo povsem novo in umetno hrano, na katero nas evolucija ni pripravila.

Takšnih in podobnih primerov uničujočih posledic inflacije je še mnogo, segajo pa tudi v področja arhitekture, glasbe, kulture, etike, umetnosti, izobrazbe, družinskih odnosov in podobnega. Zgodba se ponavlja: ker kvalitetne stvari postajajo predrage zaradi padanja kupne moči, jih moramo nadomestiti s cenejšimi in slabšimi substituti. Katedrale tako zamenjajo nestabilni socialistični spomeniki, simfonije preglasijo popularne popevke, kulturo nadomesti ideologija, etika se razvrednoti, umetnost izgubi svoj čar, izobrazba preraste v propagando, družinski odnosi pa skopnijo ob odsotnosti obeh staršev zaradi službe.

Na širši družbeni fronti pa se odvija tudi bitka med prostovoljno izmenjavo in prisilno odtujitvijo lastnine. Ob odsotnosti trdnega denarja trgovina stagnira, namesto nje pa državne meje prečkajo vojske, ki želijo z nasiljem zaseči tuje premoženje. Če dobrine ne morejo prečkati državnih meja, jih bodo vojaki. Fiatni sistem namesto miru uveljavi vojno.

VOJNA

V drugi polovici 20. stoletja in v 21. stoletju smo lahko bili priča številnim vojnam med ZDA in drugimi državami, bodisi neposredno ali pa posredno. Neposredno je ZDA bila hladno vojno s Sovjetsko Zvezo, Sirijo, Libijo, Iranom, Irakom, Vietnamom, Afganistanom itd. Posredno pa je podobne bitke bila preko svojih satelitskih držav pod okriljem NATO-a.

Vojna z uporabo lahkega denarja pa ne zajema zgolj tradicionalne oblike vojskovanja z vojaki in orožjem, temveč vključuje vse primere boja proti skupnemu sovražniku, katerega je mogoče uničiti samo s pomočjo večanja ponudbe denarja. Mediji skrbijo za zagotavljanje množičnega zastraševanja ljudstva in opravičevanja monetarne politike ter poseganja v osnovne človekove pravice in svoboščine, predvsem pravico do zasebne lastnine. Najodmevnejše vojne 21. stoletja se niso odvijale na bojiščih, temveč socialnih in drugih medijih ter v našem vsakdanu. Epidemija covid-19 in podnebna kriza sta dva dobra primera tovrstne vojne. Skupna jima je predvsem potreba po državnem posredovanju in financiranju boja za izničenje nevarnosti.

Vpoklicu znanosti, ki pričara namišljeno krizo in navede razloge za potrebo po posredovanju, hitro sledijo milijoni in miljarde davkoplačevalskega denarja, ustvarjenega s pomočjo uničevanja valute in gospodarske stabilnosti. Korist pa na koncu vedno poberejo korporacije in elite, ki so najbližje koritu, iz katerega se nenehno steka denarni tok. Farmacevtska podjetja so imela najboljša finančna poročila v zgodovini prav v letu 2021, ko so z največjim veseljem in hitrostjo priskrbela eksperimentalna cepiva oziroma bolj natančno laboratorijske zvarke, katerih prejem je učinkovito vsilil usklajeni politični aparat oblasti širom sveta.

6. NOVO UPANJE

Namen te serije objav ni zgolj razlaga zgodovine denarja in poročanje o čimrnih lastnostih trenutnega monetarnega sistema, temveč ponudba boljše alternative, ki to problematiko rešuje na miren način.

Na samem vrhuncu gospodarske krize leta 2008 je anonimni programer objavil svoj prvi javni zapis na kriptografskem forumu. V njem je predstavil idejo o kreaciji neodvisnega denarja, temelječega na vrstniški tehnologiji (peer-to-peer), imenovanega Bitcoin. Namen je bil, da ponudi rešitev največjemu problemu digitalnega denarja, tj. odsotnosti redkosti informacij. Narava informacij je takšna, da ne moremo zagotoviti, da pri njihovem prenosu pošiljatelj le-te izgubi in si jih prejemnik lasti v celoti. To je v praksi najbolj evidentno pri pošiljanju e-maila – vsak poslan e-mail je zgolj kopija, katero pošiljatelj še zmeraj hrani na svojem računalniku. Brez posrednika, ki bi poskrbel, da se pošiljateljev e-mail z gotovostjo izbriše, ne moremo zagotoviti, da bo prejemnik edini lastnik tega sporočila. To seveda ne predstavlja problema, kadar govorimo o komunikaciji informacij; pojavi se, ko želimo prenesti vrednost. Problem potrebe po posredniku pa hkrati predstavlja večni problem človeške narave: potrebo po zaupanju.

Problem kreacije digitalnega denarja je tako pomenil problem izogibanja potrebi po zaupanju posredniku za preprečevanje dvojne porabe informacij. Spletne banke in ponudniki plačilnih storitev so tako skrbeli za to, da pošiljatelj poslanega denarja ni mogel porabiti tudi sam, saj je v bistvu pošiljal zgolj digitalne informacije v obliki ničel in enk.

BITCOIN

Bitcoin je nova oblika digitalnega denarja, ki popolnoma preobrazi monetarno infrastrukturo. Gre za prvi denarni sistem, ki smo ga ljudje oblikovali sami. Njegova glavna značilnost je decentraliziranost nadzora. Ker bitcoin predstavlja zgolj programski zapis, katerega je moč naložiti na računalnik, lahko njegovo programsko opremo upravlja katerikoli posameznik z dostopom do interneta. Vsak, ki ima na računalniku naloženo kopijo programske opreme bitcoina, s tem sodeluje pri odločevanju o spremembah. To zagotavlja visok nivo varnosti sistema, katerega je izjemno zahtevno spremeniti, saj se mora s spremembami strinjati večina uporabnikov.

Ker je sistem porazdeljen med svoje uporabnike, to zaobide potrebo po centralni avtoriteti, ki bi skrbela za validnost informacij, shranjenih v sistemu. Bitcoin predstavlja računovodsko knjigo / zapis, v kateri se stalno posodabljajo bilance uporabnikov, ki si med seboj pošiljajo kovance, imenovane bitcoini. Nove transakcije se zapišejo v blok transakcij, ki ga ustvarijo rudarji novih blokov, njihovo validnost pa preverjajo vozlišča. Vozlišče je vsak računalnik, ki upravlja s programsko opremo bitcoin in preverja pristnost informacij. Rudarji pa so posebni računalniki, ki rešujejo kriptografsko enačbo, s katero ustvarijo nov blok transakcij, v zameno pa so nagrajeni z novimi kovanci ter stroški transakcij. Rudarji torej opravljajo dejavnost, za katero so nagrajeni, njihovo delo pa je nadzorovano s strani vozlišč. Na ta način sistem doseže decentraliziranost, saj vsak udeleženec sistema preverja vse druge in vsi drugi njega. To se na prvi pogled zdi zelo zakomplicirano, ampak kriptografija ta problem poenostavlja, saj zgoščevalna vrednost novih blokov (hash) omogoča enostavno preverjanje validnosti informacij.

Čar tehnologije veriženja blokov (blockchain) je v tem, da ustvarja časovno zaporedje informacij na podlagi kriptografije, ki je veljavno zgolj v primeru, da se zgoščevalne vrednosti blokov v verigi ujemajo. Tako je potrebno pri dodajanju novih blokov transakcij preveriti zgolj njihovo skladnost z zgoščevalno vrednostjo prejšnjega bloka. Če se nova zgoščevalna vrednost sklada s prejšnjo, je rudarski računalnik pravilno izračunal enačbo in prejme nagrado za vloženo delo. Ta sistem se imenuje dokaz o delu, nanaša pa se na količino porabljene električne energije, ki jo računalnik pretvori v zgoščevalno moč za računanje kriptografskih enačb.

7. EKONOMSKE LASTNOSTI

Ekonomske lastnosti omrežja bitcoin se nanašajo predvsem na sistem ponudbe novih kovancev. Kot smo že omenili, rudarski računalniki ustvarjajo nove bloke transakcij, za katere so nagrajeni z novimi kovanci. Sistem prilagajanja težavnosti rudarjenja skrbi, da je nov blok transakcij v povprečju izračunan vsakih 10 minut. Ponudba kovancev tako prihaja v obtok s pomočjo rudarjenja blokov. To pa ni poljuben proces, temveč ga določa vnaprej določen algoritem, temelječ na preprosti logaritemski enačbi. Algoritem določa, da se na približno vsaka štiri leta (210.000 blokov) nagrada za rudarje prepolovi. Začetna nagrada za novo izračunan blok transakcij leta 2009 je bila 50 bitcoinov, ta pa je padla na 25 bitcoinov v letu 2012, 12,5 v letu 2016 in 6,25 v letu 2020. Naslednja prepolovitev se bo zgodila v prvi polovici leta 2024, izdalo pa se bo 3,125 bitcoina na blok. Tovrstnih prepolovitev je 32, nato pa se izdajanje novih kovancev zaključi in bitcoin postane prvi monetarni sistem brez inflacije. Zadnja prepolovitev naj bi se zgodila nekje v prvi polovici 22. stoletja. Skupno število izdanih kovancev bo znašalo nekaj manj kot 21 milijonov.

HRANILO VREDNOSTI

Zakaj je bitcoinova ponudba kovancev tako posebna? Kot smo že ugotovili, je algoritem izdajanja novih kovancev logaritemska funkcija. To pomeni, da se količina novih kovancev v primerjavi z obstoječo ponudbo eksponentno niža z vsako prepolovitvijo. Količina novo izdanih kovancev trenutnega štiri letnega obdobja je tako dvakrat manjša od prejšnjega obdobja, kjer je bila nagrada za blok dvakrat višja. To zagotavlja, da se je v prvem obdobju rudarjenja bitcoinov, kjer je nagrada znašala 50 kovancev, izdalo 50% vseh kovancev. V naslednjem štiri letnem obdobju, kjer je bila nagrada 25 kovancev, se je izdalo 25% vseh kovancev, itd. To pomeni, da je bilo že v tretjem obdobju izdanih več kot 75% vseh kovancev, v trenutnem četrtem obdobju pa je na voljo že več kot 19.000.000 bitcoinov, ali 90% vse ponudbe.

Nov priliv kovancev v trenutnem obdobju znaša 6,25 bitcoinov na blok, 900 na dan in 328.500 na leto. To pomeni, da je trenutna inflacija novih bitcoinov približno 1,73%, upoštevajoč skupno zalogo 19.000.000 bitcoinov. Ob prehodu na novo rudarsko obdobje, v katerem se bo na blok izdalo 3,125 kovancev, 450 na dan in 164.250 na leto, pa bo inflacija novih kovancev padla na manj kot 1% v primerjavi z zalogo že izdanih kovancev. To pomeni, da bo bitcoin postal najodpornejša dobrina na inflacijo na svetu, katere edina konkurenca trenutno je zlato, čigar letna inflacija se giblje nekje med 1 in 2 procenta.

Kaj so implikacije te lastnosti omrežja bitcoin za njegove uporabnike? Omejena ponudba pomeni, da celotna ekonomska vrednost, ki jo hranimo v omrežju bitcoin v obliki digitalnih kovancev, izgublja manj kot 1% kupne moči na leto, ta številka pa se prepolovi vsaka štiri leta. Že v prihajajočem obdobju je torej inflacija novih kovancev zanemarljiva, bitcoin pa hrani našo kupno moč skozi čas bolje kot katerakoli druga dobrina v gospodarstvu. To udeležencem v sistemu omogoča hrambo premoženja in akumulacijo prihrankov, katerih kupna moč raste skozi čas, saj se vsako leto ponudba dobrin na trgu poveča, priliv bitcoinov pa pada. Naše premoženje tako s časom pridobiva na vrednosti, medtem ko cena dobrin v enotah bitcoina pada. To trenutno ekonomsko realnost obrne na glavo, saj se ponudba novih dolarjev in drugih fiatnih valut vsako leto povečuje, denar pa s tem izgublja kupno moč. Cena dobrin na trgu v enotah valut tako vsako leto raste, kljub povečani proizvodnji, kar onemogoča prihranke in varčevanje, s tem pa sili v nerazumno porabo.

Bitcoin spodbuja varčevanje in kopičenje kapitala, ki ga lahko nato investiramo v proizvodne procese, ki izboljšujejo kvaliteto in povečujejo količino novih produktov na trgu. To velja zato, ker smo v prozivodne procese investirali večjo količino kapitala kot bi ga ob odsotnosti prihrankov. Brezglave investicije vodijo do slabih naložb, v katerih se kapital ne investira optimalno, to pa vodi do manjše količine produktov nižje kakovosti.

MENJAVNI POSREDNIK

Poleg izjemno dobrega hranilca vrednosti bitcoin predstavlja tudi zelo učinkovito plačilno omrežje s svojim lastnim plačilnim sredstvom. Mnogo kritikov opozarja na bitcoinovo omejeno sposobnost plačinega medija, saj se transakcije izvajajo zgolj vsakih 10 minut, njihova količina pa je omejena na nekaj tisoč, kar je mnogo manj kot število transakcij, ki jih procesira omrežje Visa ali MasterCard. Ti kritiki ne razumejo strukture bitcoinovega ekosistema, ki vsebuje več plasti: prvo plast predstavlja glavno bitcoin omrežje z verigo blokov, ki res ne omogoča visoke likvidnosti transakcij. Čar tehnologije pa leži v njeni nadgradljivosti s pomočjo višjih plasti, ki omrežju dajejo ogromne razsežnosti.

Druga plast ekosistema vsebuje plačilne kanale, ki omogočajo potek transakcij vzporedno z verigo blokov in so hkrati pripeti na njo tako, da se ohrani skladnost s pravili omrežja bitcoin. To plačilno omrežje nosi ime Lightning in se nanaša na plačilno tehnologijo, ki razbremeni glavno verigo blokov s pomočjo plačilnih kanalov ter omogoča praktično neomejeno količino transakcij poljubnih vrednosti. Kanal odpremo z zapisom transakcije v glavno verigo blokov, ta pa zaklene naše kovance v omrežje in nam omogoči, da jih pošiljamo po vseh kanalih omrežja Lightning, s katerimi imamo povezavo. V glavno verigo blokov se zapiše zgolj prva transakcija, ki odpre plačilni kanal in takratna bilanca kovancev, ter zadnja transakcija, s katero se kanal zapre, kovanci odklenejo in posodobi stanje bilanc. Ta sistem je podoben sistemu plačevanja v gostinskih lokalih, kjer se beleži hrana in pijača, vse skupaj pa obračuna šele ob našem odhodu.

Omrežje Lightning je zgolj ena izmed vrst nadgrajevanja bitcoinove sposobnosti procesiranja plačil. Na višjih plasteh to lahko počnejo tudi centralizirane alternative, ki zajemajo tudi konvencionalna plačilna omrežja, kot sta Visa in MasterCard. Res je, omrežje bitcoin lahko priključimo že obstoječim plačilnim omrežjem in mu na ta način damo krila.

OBRAČUNSKA ENOTA

Še zadnja pomembna ekonomska razsežnost omrežja bitcoin je njegova učinkovitost obračunavanja cen. Najmanjšemu gradniku omrežja bitcoin smo nadeli ime satoshi, v čast njegovemu kreatorju, ta pa predstavlja 0,00000001 bitcoina. Povedano drugače, 100.000.000 satoshijev sestavlja en bitcoin. To je več kot dovolj za potrebe trenutnega gospodarstva; ko pa vrednost enega bitcoina naraste do točke, kjer bi en satoshi bil prevelik za obračunavanje dobrin nizkih vrednosti, pa lahko decimalno vejico z nekaj spremembami programske opreme zamaknemo še za n mest. Ta lastnost omrežja predstavlja še eno veliko razliko z obstoječim fiatnim sistemom: bitcoinova zaloga je striktno omejena navzgor, njegova deljivost pa neomejena navzdol. Po drugi strani pa je zaloga fiatnih valut neomejena navzgor, medtem ko je njihova deljivost omejena zgolj na dve decimalni mesti. Iz tega izhaja, da sta ta dva monetarna sistema v svojem bistvu povsem nasprotna, kar predstavlja tudi nasprotne implikacije njune adopcije.

Fiatni sistem skozi inflacijo omogoča prerazporeditev premoženja iz rok revnih v roke bogatih, ki so najbližje fiatnemu koritu, hkrati pa monetizira dolg in spodbudi uporabnike k zadolževanju in pospešeni porabi. Bitcoin pa skozi deflacijo uporabnike sili k varčevanju in kopičenju kapitala, s čimer omogoča investicije brez zadolževanja in hkrati veča kupno moč vseh svojih uporabnikov skozi čas. S tem, ko vrednost bitcoina raste v primerjavi z vrednostjo ostalih dobrin, vsi uporabniki profitirajo, saj se njihov delež celotne zaloge kovancev ne zmanjšuje zaradi odsotnosti inflacije.

8. TEHNIČNE LASTNOSTI

Tehnične lastnosti omrežja bitcoin so navidez zelo kompleksne, saj so produkt dolgoletnih poskusov reševanja glavnega problema digitalnega sveta: odsotnosti redkosti informacij. Ker celoten digitalni svet temelji na informacijah, lahko le te z lahkoto pošiljamo po svetu brez stroškov, s pomočjo uporabe komunikacijskih protokolov kot je internetni protokol TCP/IP. Problem nastane, ko želimo preko komunikacijskega protokola pošiljati vrednost, izraženo v enotah denarja. Pri pošiljanju informacij pošiljatelj ustvari njihovo kopijo, ki jo nato posreduje prejemniku. Pri tem pa obdrži izvirnik, ki se po vsebini ne razlikuje od kopije. Ker digitalne informacije nimajo fizične oblike, lahko brez težav ustvarimo nešteto identičnih kopij podatkov.

Pošiljanje denarja preko komunikacijskih kanalov ustvari priložnost zlorabe, pri kateri pošiljatelj ustvari kopijo digitalnega denarja, ki jo pošlje prejemniku, original pa obdrži zase. Ker imata obe stranki identično kopijo denarja, je pošiljatelj opravil nakup brez stroškov, ponudba denarja pa se je povečala za količino, ki jo je poslal. To v teoriji pomeni, da digitalni denar ne more obstajati ob odsotnosti redkosti informacij, saj bi se njegova ponudba neomejeno širila, kar bi privedlo do hiperinflacije denarja in neizbežnega ekonomskega kolapsa. Rešitev torej predstavlja zagotavljanje redkosti informacij.

Problem (ne)redkosti informacij smo uspeli delno rešiti že pred nekaj desetletji, s pomočjo centraliziranih klirinških hiš (centralized clearing house). To vlogo so ponavadi opravljale banke in plačilni procesorji, ki so denarne bilance uporabnikov hranili na svojih centraliziranih podatkovnih bazah in tako skbeli za validnost transakcij in preprečevanje večkratne porabe sredstev. Ker so hranile ogromne količine denarja, so te entitete predstavljale lahko tarčo za hekerske napade, katerim so zelo pogosto podlegle. Prav tako so predstavljale lahko tarčo za napade s strani oblasti, ki je vsilila obvezno identifikacijo uporabnikov, poročanje o denarnih tokovih, preprečevanje pranja denarja in podobne nebuloze. S tem je oblast dobila neomejeno moč pri nadzorovanju monetarne politike in kapitala svojega prebivalstva, saj je lahko le z nekaj kliki in odloki posameznikom odtujila ali pa zamrznila premoženje. Digitalen denar je oblasti omogočil tudi zelo preprosto metodo večanja ponudbe denarja, saj je fiatni denar postalo mogoče tiskati brez stroškov, ker je predstavljal zgolj številke na ekranu.

Druga rešitev reševanja odsotnosti redkosti informacij pa se je razvila v krogih kriptografov, ki so se desetletja borili proti posaganju oblasti v posameznikovo zasebnost in svobodo, ter se zavedali vloge, ki jo je denar pri tem igral. Po mnogih neuspelih poskusih kreacije digitalnega denarja, ki so večinoma propadli zaradi centralizacije določenih delov sistema, se je leta 2008 pojavila prva potencialna rešitev. Anonimni programer, ki se je skrival pod psevdonimom Satoshi Nakamoto, je na kriptografskem forumu objavil belo knjigo, katera je predstavila arhitekturo monetarnega sistema, temelječega na vrstniški tehnologiji, s svojo lastno valuto, imenovano bitcoin.

VRSTNIŠKA TEHNOLOGIJA

Bitcoin temelji na vrstniški tehnologiji, ki omogoča, da stranki transakcijo opravita neposredno, ne da bi se morali zanašati na plačilnega posrednika. Ta tehnologija obstaja že vrsto let, uporabljamo pa jo za neposredno deljenje datotek, brez zanašanja na centralizirane strežnike. Pri vrstniški tehnologiji je vsak “vrstnik” oziroma vozlišče tako strežnik kot odjemalec. Vrstniška tehnologija omogoča decentralizacijo omrežja brez potrebe po osrednjem avtentikacijskem strežniku.

VOZLIŠČA

Ker je vsak vrstnik v Bitcoin omrežju hkrati strežnik in odjemalec, se je za lažje razumevanje uveljavilo ime “vozlišče”. Vozlišče predstavlja vsak računalnik, ki ima naloženo programsko opremo bitcoin in lahko sprejema ali oddaja transakcije ter preverja njihovo veljavnost v verigi blokov.

RUDARJENJE

Izdajanje bitcoinov delno posnema tradicionalno izkopavanje zlate rude iz Zemljine skorje. Proces se imenuje rudarjenje, kar v očeh mnogih predstavlja umazan in škodljiv pojem. Resnica pa je ta, da je rudarjenje novih kovancev zgolj proces, pri katerem specializirani računalniki porabljajo električno energijo za izračunavanje kriptografske enačbe. Pri tem se ne razlikujejo od ostalih računalnikov ter kljub zmotnemu prepričanju mnogih okoljevarstvenikov ne onesnažujejo okolja, saj je stranski pojav porabe elektrike zgolj oddajanje toplote. Računalnik, ki prvi pravilno izračuna oz. ugani rešitev kriptografske uganke, je nagrajen z novimi kovanci, ki preko njega pridejo v obtok. Najustreznejša prispodoba procesa računanja in preverjanja kriptografske enačbe je reševanje uganke Sudoku. Rešitev uganke je zelo zapletena, njeno preverjanje pa izredno enostavno. Podobno kot pri Sudoku tudi pri računanju kriptografske uganke rudarji porabijo veliko energije, da pridejo do ustreznega rezultata. Vozlišča pa nato ustreznost njihove rešitve zlahka preverijo, saj mora ustrezati točno določenim pravilom, ki jih določa sistem.

Rudarji pa poleg odkrivanja novih kovancev tudi vzdržujejo omrežje. To je pravzaprav njihova glavna naloga, za katero jih sistem nagrajuje. Rudarski računalniki skrbijo, da se nove transakcije vnašajo v verigo blokov in s tem posodabljajo bilance. Njihovo delo pa stalno nadzorujejo vozlišča, ki preverjajo skladnost novo izračunanih blokov s pravili omrežja. Če nek rudarski računalnik poskuša v verigo vnesti neskladne informacije, vozlišča njegovo spremembo zavržejo in se posvetijo novim. Celoten proces je zelo podoben igranju namizne igre, pri kateri se vsi igralci strinjajo s pravili. Ko pride nekdo, ki želi spremeniti pravila v svojo korist, ga drugi igralci zavrnejo, svojo igro pa lahko igra zgolj sam s seboj. Če želi, da bi se mu drugi pridružili, jih mora v to prepričati, kar pa je pri rastočem številu uporabnikov vedno težja naloga.

Temelj rudarskega procesa je sistem za doseganje konsenza, ki ga imenujemo dokaz o delu (Proof of Work). Ta zagotavlja, da lahko nove bloke odkrivajo zgolj iskreni računalniki, ki za izračun kriptografske enačbe porabijo zadostno količino električne energije, pretvorjene v zgoščevalno moč (ki je v bistvu procesorska, računska moč). Sama poraba električne energije ni dovolj, saj bi to omogočalo oblasti, da z lahkoto posega v omrežje, ker si lasti večino elektrarn in s tem brezplačno električno energijo, s katero bi lahko cenzurirala in napadla omrežje. Rudarski računalniki vsebujejo posebne procesorje, katerih edina vloga je računanje kriptografskega algoritma SHA-256. Zaradi specializacije so ti računalniki mnogo učinkovitejši pri računanju novih zgoščenih vrednosti od povprečnega računalnika s splošnim procesorjem. Skupna zgoščevalna moč omrežja bitcoin je trenutno večja od celotne računske moči vseh ostalih računalnikov na svetu za nekaj velikostnih razredov. To pomeni, da nimamo na voljo zadostne infrastrukture, s katero bi oblast lahko posegla v delovanje omrežja, saj ga ščitijo decentralizirani rudarski računalniki, ki so razpršeni po svetu, hkrati pa se skrivajo za tehnologijo VPN.

ALGORITEM PRILAGAJANJA TEŽAVNOSTI

Razložili smo že, kako poteka rudarjenje novih kovancev. Omenili smo tudi, da je rudarski proces novih kovancev začasen in se zaključi po 32 prepolovitvah, s katerimi se narudari celotna zaloga bitcoinov. Urnik izdajanja kovancev bomo bolj podrobno razložili v naslednjem delu.

Pogosto vprašanje, ki se ljudem poraja pri razumevanju rudarskega procesa je, kako zagotoviti, da se novi bloki rudarijo na vsakih 10 minut, ne da bi zaradi nihajoče rudarske moči privedlo do prevelikih odstopanj. Če rudarska moč sunkovito naraste, pomeni, da se bodo bloki rudarili hitreje, vice versa. Kreator omrežja bitcoin je ta problem rešil s t.i. algoritmom prilagajanja težavnosti (difficulty adjustment alghoritm). Ta spremlja povprečno rudarsko moč v obdobju 2016 blokov (približno 14 dni) in po potrebi prilagodi težavnost kriptografske enačbe tako, da povprečen čas dodajanja blokov ustreza 10. minutam. Mehanizem prilagajanja težavnosti je podoben servo mehanizmu v vozilih, ki voznikom pomaga pri natančnem krmiljenju. Podoben mehanizem kalibracije uporabljajo tudi druge naprave in stroji, kot so ure, letala, kompasi, itd.

Učinkovitost algoritma prilagajanja težavnosti je razvidna iz dejstva, da je povprečen čas dodajanja blokov skozi celotno zgodovino bitcoinove verige blokov zelo blizu 10. minutam.

URNIK IZDAJANJA KOVANCEV

Bitcoinov urnik izdajanja kovancev izvira iz logaritemske funkcije, pri kateri se rudarski proces deli na 32. obdobij. V prvem obdobju, od pričetka verige blokov, se je z novim blokom izdalo 50 kovancev. To obdobje je trajalo prvih 210.000 blokov oz. približno 4 leta. V naslednjem obdobju se je nagrada za uspešno izračunan blok prepolovila na 25 kovancev. Po 420.000 blokih se je nagrada znova prepolovila na 12,5 kovancev, v letu 2023 pa znaša 6,25 kovancev. Nekje v prvi polovici leta 2024, z 840.000. blokom, se bo nagrada prepolovila na 3,125 kovancev, s čimer bo inflacija novih kovancev padla pod 1%/leto.

Po koncu 32. obdobja izdajanja kovancev, nekje v prvi polovici 22. stoletja, se bo izdala celotna zaloga bitcoinov, s tem pa se bo rudarski proces zaključil. Po temu obdobju, bo edina nagrada za dodajanje blokov predstavljala stroške transakcij, ki jih bodo plačevali uporabniki za pošiljanje kovancev drugim uporabnikom. Mnoge skrbi, da bodo ti stroški tako visoki, da ne bo nihče želel pošiljati kovancev po verigi blokov, s čimer bo privedlo do centralizacije omrežja na višjih ravneh, kjer bodo centralni plačilni posredniki skrbeli za poravnave.

KRIPTOGRAFIJA Z ELIPTIČNIMI KRIVULJAMI

Bitcoinova varnost temelji na matematičnih pravilih. Kriptografija je posebno področje računalništva, ki se ukvarja z zaščito informacij in varnimi načini komunikacije s pomočjo matematičnih konceptov. Skozi mnoge poskuse kriptografov za šifriranje podatkov in kreacijo digitalnega denarja so se razvili številni kriptografski algoritmi, kot so Merklova drevesa, kriptografija javnih in zasebnih ključev, zgoščevalni algoritmi, mehanizmi konsenza in podobno.

Omrežje bitcoin deluje s pomočjo kombinacije teh mehanizmov, njegovo varnost pa zagotavlja predvsem matematična realnost kriptografije z eliptičnimi krivuljami, ki omogoča, da javni ključ, ki predstavlja naš digitalni sef, ne razkrije zasebnega ključa, ki predstavlja naš dostop do digitalnega sefa. Javni ključ je nabiralnik, v katerega lahko ljudje pošiljajo bitcoine, odklenejo pa ga lahko samo s poznavanjem zasebnega ključa. Kriptografija z uporabo eliptične krivulje tako omogoča, da s pomočjo zasebnega ključa podpišemo oziroma odobrimo naše transakcije in jih tako pošljemo iz našega računa na drugi, ne da bi pri tem naš ključ razkrili javnosti.

V naslednjem poglavju bomo preleteli (pre)pogosto omenjeni angleški termin “blockchain” in pregledali njegove značilnosti.

9. BLOCKCHAIN – TEHNOLOGIJA VERIŽENJA BLOKOV

Eden izmed pogosto rabljenih izrazov znotraj kripto skupnosti je beseda “blockchain”. V zadnjih letih se je pričela vse bolj pogosto uporabljati tudi izven finančne sfere, tehnološki navdušenci pa poskušajo tehnologijo, ki stoji za tem terminom, vključiti v raznorazne digitalne in fizične produkte. Glavna ideja tehnologije veriženja blokov je decentralizacija nadzora nad podatki.

V samem bistvu tehnologija veriženja blokov predstavlja zgolj porazdeljeno podatkovno bazo, kateri se dodajajo nove transakcije v obliki blokov. Te informacije so zapečatene s pomočjo kriptografije, bloki pa so povezani v časovnem zaporedju preko zgoščenih vrednosti. Ko je omrežje bitcoin to uspešno izpeljalo, je veliko število programerjev pričelo iskati druge potencialne aplikacije te tehnologije. Sama ideja o veriženju blokov izvira iz prejšnjega tisočletja, nanašala pa se je na časovno overjanje dokumentov (timestamping). Prva praktična uporaba te ideje se je pojavila ob nastanku bitcoina leta 2009. Satoshi Nakamoto je tehnologijo uporabil kot mehanizem doseganja medsebojnega soglasja med vozlišči v omrežju. Čar njegovega izuma pa ni zgolj samo doseganje konsenza, temveč mehanizem, ki to zagotavlja.

Da omrežje doseže konsenz o novem bloku transakcij, je Nakamoto v tehnologijo veriženja blokov vključil kriptografski algoritem 256, ki zagotavlja, da morajo rudarji za izračun zgoščene vrednosti novega bloka porabiti zadostno količino računske moči. Sprva se je nove bloke lahko rudarilo z uporabo tradicionalnih računalniških čipov, nato pa se je težavnost rudarjenja postopoma povečala, kar je terjalo uporabo grafičnih kartic, nenazadnje pa je pripeljalo do izuma zelo specifičnih računalnikov, ki so optimizirani zgolj za računanje SHA256 (secure hashing algorhitm 256) kriptografskih formul. To pomeni, da se je razvila posebna dobavna veriga, v kateri mnoga podjetja tekmujejo za izdelavo vse zmogljivejših računalnikov, katerih edina funkcija je rudarjenje bitcoina.

Rudarski računalniki za svoje delovanje porabijo enormne količine elektrike, kar je pogosta opazka nasprotnikov bitcoin tehnologije, češ da omrežje porabi preveč energije in s tem škoduje okolju. Resnica pa je ta, da sami računalniki nimajo nič več izpustov kot vse druge elektronske naprave, saj ne izločajo ogljikovega dioksida, temveč zgolj toploto. Elektriko odkupujejo iz omrežja tako kot vsa gospodinjstva in podjetja, pri tem pa financirajo elektrarne, ki odkrivajo vedno bolj učinkovite načine pridelovanja elektrike.

Poraba elektrike, pretvorjene v kriptografsko energijo skozi SHA256 funkcijo predstavlja t.i. mehanizem dokaza o opravljenem delu (Proof-of-Work). Ta mehanizem zagotavlja, da nihče v omrežju ne more goljufati pri rudarjenju novih bitcoin blokov, saj mora za vsak izračunan blok porabiti veliko količino kapitala, namenjenega rudarski opremi in plačilu položnic za porabo elektrike. Ker je elektrika pridobljena iz naravnih energetskih virov, to zagotavlja, da noben rudar ne more računati novih blokov brez stroškov. Mehanizem dokaza o opravljenem delu tako predstavlja most, ki digitalno omrežje bitcoin povezuje z materialnim svetom, saj je za spremembo informacij v verigi blokov potrebna energija, pridobljena iz materialnih virov. S tem pridemo do razumevanja, zakaj je bitcoinova veriga blokov tako odporna na zunanje vplive, saj vanjo ne more posegati nihče, ne da bi pri tem moral investirati ogromen del svojega premoženja v rudarski proces. Samo premoženje posamezniku ne zagotavlja nikakršne odločevalske moči.

Odločevalska moč izvira iz skupne količine zgoščevalne moči, ki jo posedujejo posameznikovi rudarski računalniki. S to močjo pa posameznik tekmuje s celotnim rudarskim omrežjem, katerega računska moč presega računsko moč celotnega globalnega računalniškega omrežja. Res je – bitcoinova skupna zgoščevalna moč v omrežju presega zgoščevalno moč, ki jo dosegajo vsi drugi računalniki na svetu skupaj.

Poleg težavnosti rudarskega procesa pa omrežje varuje še družbena plast zaščite. Vozlišča, povezana v omrežju, določajo verzijo bitcoinove programske opreme, ki je v uporabi. Edini način, da se doseže temeljita sprememba bitcoinovega protokola je, da večina vozlišč v omrežju sprejme prenovljeno verzijo programske opreme in jo oddaja v omrežje. S tem se doseže konsenz o tem, katera verzija bitcoina je v uporabi. To pomeni, da vozlišča ne bodo sprejela verzije bitcoina, za katero menijo, da predstavlja nevarnost za njihovo premoženje.

NADGRAJEVANJE OMREŽJA

Razcepitev glavne verige blokov je edini način za nadgradnjo omrežja, saj se programske opreme ne da spremeniti po tem, ko je veriga blokov objavljena. Pri razcepitvi nastaneta dve ločeni verigi, ki si delita zgodovino blokov in transakcij. Vozlišča v omrežju se nato prostovoljno odločijo, s katero verzijo verige bodo upravljala. Verzija z največ uporabniki postane prevladujoča, s čimer se sklene konsenz. Obstajata dva načina cepitve verige: soft fork in hard fork.

Soft fork je zgolj predlog za izboljšanje kode, ki je združljiv za nazaj in ne ustvari nove kriptovalute. Novonastala veriga je skladna s temeljnimi parametri omrežja. Vozlišča se odločijo, ali bodo posodobila svojo programsko opremo na novo verzijo in tako določijo uspešnost nadgradnje. Če predlog za izboljšavo v določenem času nabere zadostno podporo s strani rudarjev in vozlišč, s tem prevzame večino rudarske moči in doseže konsenz, stara veriga pa se ukine. V nasprotnem primeru se ukine nova veriga. Soft fork je podoben nadgradnji operacijskega sistema na našem Apple telefonu, pri čemer telefon ostane znotraj istega ekosistema, posodobi pa se zgolj programska oprema.

Hard fork pa je temeljna sprememba programske opreme, ki ni združljiva s staro verzijo verige. Z njo nastaneta dve povsem ločeni verigi z različnima kriptovalutama, ki tekmujeta za prevlado. Razlikujeta se v temeljnih parametrih omrežja, kot je rudarski algoritem, velikost blokov, zaloga kovancev, ipd. Hard fork je tako podoben poskusu zamenjave našega Apple telefona za Samsung telefon z novim operacijskim sistemom. Pri tem nova verzija ni združljiva s staro.

Mnoge kriptovalute, kot sta Bitcoin Cash in Litecoin, so zgolj hard fork bitcoinove verige. Njihova tržna kapitalizacija in količina rudarske moči pa določa njihovo uspešnost. Bitcoin ostaja najmočnejše in največje računalniško omrežje na svetu, ne da bi doživel en sam uspešen hard fork. To ponazarja njegovo odpornost na temeljne spremembe glavnih parametrov omrežja. V preteklem desetletju smo lahko bili priča mnogim poizkusom spremembe bitcoinove “ustave”, a brez uspeha. Njegova skupnost se zaveda pomembnosti neokrnjenosti omrežja in naključnosti njegovega nastanka. Vsaka temeljna sprememba bi predstavljala potencialno nevarnost za nadaljne spremembe, ki bi lahko oškodovale njegove uporabnike.

BLOCKCHAIN: DA ALI NE?

Kot je moč sklepati iz prejšnjega odstavka, je zagotavljanje soglasja znotraj omrežja bitcoin izjemno drago in energetsko potratno. To je cena, ki jo je potrebno plačati za to, da vzpostavimo povsem neodvisen, decentraliziran informacijski sistem, v katerega zagotovo ne more posegati nihče, ne da bi se držal njegovih pravil. Mnogi se sprašujejo, ali obstajajo še druge aplikacije tehnologije veriženja blokov, ki bi potencialno bile boljše od obstoječega bitcoina. Tako so številni razvijalci in investitorji pričeli vlagati v razvoj raznoraznih načinov uporabe porazdeljene podatkovne verige blokov. Pri tem pa so naleteli na številne probleme, ki jih predstavlja izogibanje centralizaciji baze podatkov, ki so v veliki večini primerov dvignili stroške verige blokov nad njeno dejansko korist. Edina zares koristna uporaba verige blokov, pri kateri njene prednosti močno presegajo stroške, je omrežje bitcoin. Stvaritev neodvisnega monetarnega sistema, odpornega na poseg oblasti in druge zunanje vplive, je dovolj pomembna, da opraviči porazdelitev računovodske knjige med njene uporabnike in terja visoko porabo električne energije.

Problem, ki nastane pri drugih aplikacijah tehnologije veriženja blokov je, da je izjemno težko doseči decentralizirani konsenz kljub porazdeljenosti podatkovne baze med uporabniki. Za to, da se uporabniki med seboj strinjajo, ni dovolj, da jim zagotovimo zgolj pravico do glasovanja, temveč moramo to pravico opremiti z materianimi stroški. Če tega ne zagotovimo, lahko skupina uporabnikov nabere zadostno količino odločevalske moči, da pridobi večinsko pravico odločanja. Edini način, da preprečimo izprijeni človeški naravi poseganje v monetarni sistem je, da ta proces vežemo na matematične in fizikalne zakone, kateri so za nas nespremenljivi. Ker je to izjemno drago, imamo na razpolago dve smiselni možnosti: izbrati decentralizirano verigo blokov in sprejeti visoke stroške uprave ali pa izbrati cenovno ugodnejšo in učinkovitejšo centralizirano podatkovno bazo.

Naša odločitev temelji na pomembnosti problema, ki ga želimo rešiti. Zaenkrat še nismo odkrili problema, ki bi opravičeval uporabo decentralizirane podatkovne baze z mehanizmom dokaza o delu, katerega stroški ne bi presegali koristi, razen kreacije monetarnega protokola. Mogoča je tudi implementacija verige blokov z drugim mehanizmom za doseganje soglasja, a le ta v veliki večini primerov združi najslabše lastnosti obeh sistemov. Ne samo da je neučinkovita in draga, temveč veriga blokov z drugim mehanizmom soglasja zelo hitro postane žrtev centralizacije odločevalske moči.

10. POSLEDICE BITCOINA

Svet se nahaja na velikem razkrižju. Gospodarstvo pospešeno drvi proti celostnemu razpadu zaradi aktualnih gospodarskih kriz in geopolitičnih trenj. Po veliki recesiji iz leta 2008 in nedavni stagnaciji gospodarske dejavnosti, ki jo je povzročila pandemija covid-19, je svetovna oblast gospodarstvo pahnila v obdobje zatona. Ker so se ozkogledi državni ekonomisti in politiki z obema krizama spopadali v slogu Keynesijanske politike širjenja denarne ponudbe, smo ljudje v zameno za kratkoročna nadomestila iz državne blagajne prejeli pospešeno rast cen in padec življenskega standarda srednjih in nižjih slojev prebivalstva. Na drugi strani pa so velika podjetja in korporacije, predvsem v finančnem in zdravstvenem sektorju, prejela enormne količine kapitala in posojil z nizkimi obrestnimi merami na račun davkoplačevalcev. S tem so lahko razširila svoj obseg poslovanja in pokupila konkurente, prav tako pa utrdila svoj lobistični položaj. To je privedlo do povečanih razlik med sloji in posledično povečane ekonomske neenakosti. Revni so postali še revnejši in premožni še premožnejši. Kam nas bodo pripeljale trenutne gospodarske tirnice?

DEMONETIZACIJA DOBRIN

Kot smo že predelali v tem eseju, je glavni problem sodobne družbe monopoliziran denarni trg pod državno oblastjo. Le-ta omogoča neomejeno povečevanje količine denarja v gospodarstvu in dodeljevanje novih enot denarja politično povezanim elitam. Vse, kar večanje denarne ponudbe v družbi doseže, je prerazporeditev premoženja iz rok varčevalcev v roke posojilojemalcev in lastnikov redkih dobrin. V svetu nezanesljivega in lahkega denarja najbolj profitirajo tisti, ki si denar izposojajo za nakup redkih dobrin, kot so nepremičnine, delnice podjetij, plemenite kovine, posest in nedavno bitcoin.

Z večanjem količine denarja rastejo cene redkim dobrinam, saj je njihova ponudba mnogo nižja od ponudbe lahkega denarja, povpraševanje po njih pa se iz leta v leto povečuje, saj jih ljudje pričnejo uporabljati kot hranilca vrednosti, s tem pa pridobijo t.i. monetarno premijo. Monetarna premija je izraz za dodano vrednost, ki jo pripisujemo določeni dobrini poleg njene industrijske vrednosti, zato ker poleg svoje namenske vloge dobrina delno opravlja tudi vlogo denarja v smislu hrambe naše kupne moči. Nepremičnine so v preteklih letih lep primer monetarne premije dobrin, saj so jih ljudje pričeli kupovati kot investicijo, s katero bodo oplemenitili svoje premoženje in služili donos v obliki najemnin. Cena nepremičninam pospešeno raste zaradi vse večjega investicijskega povpraševanja ljudi, ki imajo višek lahkega denarja in ga želijo investirati v nekaj, kar svojo kupno moč ohranja bolje kot varčevalni račun.

Problem monetarne premije dobrin je v tem, da umetno poveča njihovo tržno ceno in onemogoči nakup tistim, ki jih najbolj potrebujejo. Posamezniki, ki želijo kupiti nepremičnino za bivanje, morajo tako plačati dodatno premijo, kar pogosto zahteva najem posojil in odplačevanje obresti, ki ljudi zadolži za celo življenje. Rešitev tega problema je zgolj ena sama: najti zanesljivo denarno sredstvo, ki bo ohranjalo kupno moč varčevalcev in uničilo potrebo po monetizaciji dobrin. Tukaj v igro vstopi naše razumevanje bitcoina kot najboljšega hranilca vrednosti, ki smo ga ljudje kdaj imeli na razpolago. Bitcoinova denarna ponudba je strogo omejena, kar na dolgi rok pomeni, da nima inflacije in s tem ne zajeda kupne moči varčevalcev. V letu 2024 bo njegova letna ponudba rasla za manj kot 1%, kar bo predstavljalo dobrino z najnižjo inflacijo v gospodarstvu, s tem pa bo bitcoin postal najzanesljivejši hranilec vrednosti.

Prva posledica bitcoinove adopcije je torej izničevanje monetarne premije dobrin, saj bodo posamezniki pričeli svoja investicijska sredstva pretvarjati v bitcoin, katerega vrednost bo na trgu rasla hitreje kot vrednost ostalih dobrin. Razlog zato se nahaja v bitcoinovih ekonomskih lastnostih, saj gre za dobrino s strogo omejeno količino enot, ki jo je moč pošiljati preko komunikacijskih kanalov, njena prodajnost pa se iz dneva v dan povečuje. Nakup nepremičnine je zelo rizičen, saj nam preti več zunanjih dejavnikov, kot so regulacija, padec nepremičninskega trga, zelo omejena deljivost na manjše enote, obdavčitev, menjava političnega režima in izjemno počasna prodajnost. Če želimo nepremičnino prodati, moramo poiskati kupca, ki je pripravljen plačati ogromno vsoto denarja za nakup. Prodajnost bitcoina pa je mnogo večja, saj je na borzi nešteto posameznikov, ki so pripravljeni kupiti del našega bitcoin premoženja v roku nekaj minut.

Bitcoin tako razvrednoti monetizirane dobrine do točke, kjer njihova tržna vrednost pravilno odraža njihovo dejansko vlogo. To pomeni, da bodo dobrine za varčevalce bitcoina postale vse cenejše, s čimer se bo ekonomska neenakost znatno znižala skupaj z nivojem revščine. Tako bo svet postal veliko bolj podoben obdobju zlatega standarda, kjer je večino premoženja nosil srednji sloj, razlike med ljudmi pa so bile minimalizirane. Bitcoin lahko to še dodatno stopnjuje, saj so njegove ekonomske lastnosti za nekaj velikostnih razredov boljše od zlata.

VZPON SVOBODNJAŠTVA

Druga posledica prehoda na zanesljiv denar je zagotavljanje posameznikove suverenosti in svobode ter manjšanje obsega oblasti. V današnjem svetu je večina prebivalcev odvisna od oblasti, ki “skrbi” za njihovo blaginjo s pomočjo nadomestil, otroških dodatkov, državnih štipendij, pokojnin in neštetih drugih državnih izdatkov, katere financirajo davkoplačevalci. Problem tovrstne gospodarske ureditve je vseprisotna odvisnost od državne blagajne in vse nižja sposobnost varčevanja. Ker državna blagajna ne financira nakupa redkih dobrin, hkrati pa dviguje njihove tržne cene skozi inflacijo in slabe naložbe, pa so prebivalci prav tako vse bolj odvisni od najema posojil. S tem oblast skozi politični aparat in finančni sistem zasužnjuje svoje prebivalstvo, ki složno plačuje vse večje davke, dajatve in obresti za posojila, ki jih banke ustvarjajo z lepega, ne da bi morale imeti zadostno količino depozitnih rezerv.

Oblasti si lahko predstavljamo kot gromozanski parazit, ki počasi srka kri svojega gostitelja, v zameno pa mu nudi navidezno varnost in prazne obljube. Vse storitve, ki jih nudi javni sektor, prosti trg nudi veliko učinkoviteje. Vprašajte se, kdaj je javni sektor katerokoli storitev opravil brezhibno in učinkovito. V zameno za brezplačne zdravstvene, izobraževalne, upravne in druge storitve dobimo dolge čakalne vrste, nizko kakovost storitev, naveličane profesorje, ki prežvekujejo ene in iste učbenike, ne da bi učence animirali z aktualnimi informacijami in stimulirali razmišljanje s svojo glavo ter javne uslužbence, ki se množijo kot bakterije na WC školjki, njihova učinkovitost dela pa je primerljiva z učinkovitostvjo pralnega stroja pri odstranjevanju trdovratnih madežev prez pralnega praška.

ZA KOGA JE BITCOIN PRIMEREN?

Bitcoin ni za vsakogar. Predvsem ni za tiste, ki so odgovornost nad svojim življenjem do velike mere prenesli na državni aparat in postali odvisni od nje kot sin v ojdipovskem odnosu z matero in bojni nastrojenosti proti očetu, ki se ta kompleks trudi uničiti. Ti ljudje se bodo na vse muke borili proti denarju, ki bo odgovornost prenesel na posameznika in zmanjšal zajedalski obseg oblasti. Odvajanje od tovrstne odvisnosti bo podobno odvajanju od zasvajajočih substanc, le da bo to nekoliko lažje, saj bitcoin spremlja nenehna rast kupne moči, ki spodbudja odvisnike k ozdravitvi in jim omogoča bolj kakovostno življenje.

Bitcoin je predvsem za tiste, ki so že zdaj strogo kritični do oblasti in razumejo posledice državnega vmešavanja v gospodarstvo. Prav tako je za tiste, ki jih je oblast razglasila za izobčence in jim omejila dostop do finančnega sistema. Slej ko prej pa bo bitcoin primeren za vse, ki bodo želeli ohraniti vsaj delček pridelanega premoženja, saj bosta stopnjujoča se inflacija in obdavčitev kmalu zasegla večino našega imetja, hkrati pa bo pospešena rast cen v enotah lahkega denarja posameznikom onemogočila nakup osnovnih življenjskih potrebščin.

Bitcoin je v trenutnem zahodnem svetu razkošna dobrina, saj imamo številne finančne in druge inštrumente, s katerimi lahko ohranimo del naše kupne moči, ne da bi se naš življenski standard občutno zniževal iz dneva v dan. Kljub temu pa se naša kupna moč topi kot ledena kocka, kar povzroča, da vse večje število ljudi živi iz meseca v mesec in iz plače na plačo, pri tem pa ne privarčuje ustrezne količine denarja za deževne dni. Situacija pa je povsem drugačna izven zahodnega sveta. V državah tretjega sveta je inflacija nekaj povsem normalnega, včasih celo zaželjenega, saj tamkajšnji režimi pogosto zapadejo v hiperinflatorne krize, kjer državni denar postane povsem razvrednoten in služi zgolj kot slabo kurlino sredstvo. Vsakdanje nakupe v trgovinah zaznamujejo kupi denarja, ki jih nakupovalci s seboj nosijo v vrečah, pri tem pa se pred trgovino množice ljudi gnetejo že na vse zgodaj, saj lahko do konca dneva cene zrastejo, zaloge hrane pa izkopnijo.

V državah tretjega sveta bitcoin ne predstavlja razkošne dobrine, temveč zasilni izhod iz smrtonostne revščine in lakote. Zaradi tega smo lahko bili priča uzakonitvi bitcoina kot uradnega plačilnega sredstva v republiki El Salvador, ki je pred dolarizacijo doživela hiperinflatoren propad svoje valute. Salvadorčani imajo zelo omejen dostop do finančnega sistema, zaradi česar večina gospodarske dejavnosti poteka z uporabo gotovine. Še bolj žalostna je prevladujoča svetovna situacija, kjer skoraj 2 milijardi odraslih nima dostopa do bančnih storitev, kar zajema približno polovico odrasle populacije in ne vključuje mladoletnih, katerih dostop do finančnega sistema je še bolj omejen. Bitcoin predstavlja edino bilko upanja za vzpon teh ljudi iz čistega praga revščine skozi gospodarsko dejavnost. Posameznikom omogoča, da postanejo svoja lastna banka zgolj z namestitvijo aplikacije na mobilni telefon. Takoj po tem lahko pričnejo poslovati z razvitim svetom brez omejitev, cenzure ali zanašanja na finančne institucije. Čas bo povedal kakšne so dolgoročne posledice te revolucionarne iznajdbe, v sedanjosti pa smo lahko priča tektonskim spremembam, ki jih pri relativno nizki tržni kapitalizaciji bitcoin povzroča v družbi.