Deli ta članek
Uvod
Avstrijska šola ekonomije je ena najvplivnejših ekonomskih smeri zadnjih 150 let. Njeni najbolj znani predstavniki so Carl Menger, Ludwig von Mises, Friedrich Hayek, Murray Rothbard in Hans-Hermann Hoppe.
Za razliko od sodobne keynesianske ekonomije avstrijska šola verjame, da bogastvo nastaja skozi proizvodnjo, varčevanje, akumulacijo kapitala in prostovoljno menjavo. Po njihovem mnenju je dolgoročna gospodarska rast rezultat svobodnega trga in ne državnega načrtovanja.
Temeljna načela avstrijske šole
1. Ljudje se odzivajo na spodbude
Vsaka človeška odločitev je rezultat tehtanja med koristmi in stroški. Če nagrajuješ delo, ga bo več. Če kaznuješ uspeh, ga bo manj. Če subvencioniraš neuspeh, bo neuspeha več. Po avstrijski teoriji veliko družbenih problemov izvira iz napačno oblikovanih spodbud.
2. Vrednost je subjektivna
Nobena stvar nima objektivne vrednosti. Vrednost nastaja v mislih posameznika. Kar je nekomu dragoceno, je lahko drugemu nepomembno. Zato avstrijci zavračajo idejo, da bi lahko država ali centralni planer določal “pravo” vrednost dobrin.
3. Denar nastane na trgu
Po avstrijski teoriji denar ni nastal z državno uredbo.
Ljudje so skozi zgodovino iskali najboljše sredstvo menjave. Zlato je postalo denar zato, ker je bilo redko, deljivo, trajno in splošno sprejeto. Trg je izbral zlato. Ni ga izbral politik.
4. Kapital in varčevanje sta temelj razvoja
Civilizacija napreduje samo tedaj, ko ljudje ustvarjajo presežke.
Del proizvedenega bogastva je treba prihraniti in investirati v prihodnost. Po avstrijski logiki nobena družba ne more dolgoročno živeti od potrošnje, če pred tem ni nekaj ustvarila.
5. Zasebna lastnina je ključna
Ljudje praviloma bolje skrbijo za tisto, kar je njihovo.
Ko posameznik nosi koristi in posledice svojih odločitev, se povečata odgovornost in produktivnost.
Zasebna lastnina zato ni zgolj pravni koncept, ampak temelj delujočega gospodarstva.
6. Cene nosijo informacije
Hayek je trdil, da nihče nima dovolj informacij za upravljanje celotnega gospodarstva.
Milijoni posameznikov vsak dan sprejemajo odločitve na podlagi lokalnega znanja, ki ga noben minister ali uradnik ne more poznati.
Cene so mehanizem, prek katerega se te informacije prenašajo skozi trg.
7. Inflacija zmanjšuje kupno moč
Mises je inflacijo opisoval kot prikrit davek.
Ko se količina denarja poveča hitreje od proizvodnje dobrin in storitev, začne vrednost denarja padati.
Največjo ceno navadno plačajo varčevalci in srednji razred.
8. Umetno nizke obrestne mere ustvarjajo balone
Obrestna mera je cena kapitala.
Če centralna banka to ceno umetno zniža, podjetja in vlagatelji dobijo napačen signal, da je kapital poceni in ga je veliko.
Posledica so nepremičninski baloni, špekulacije in napačne investicije.
Ko se realnost vrne, sledi recesija.
__________________________________________________________
Avstrijska šola proti Keynesianski šoli
Glavna razlika med obema šolama je pogled na izvor gospodarske rasti.
Avstrijska šola
- varčevanje financira investicije,
- kapital ustvarja produktivnost,
- trg se večinoma uravnava sam,
- dolg je dolgoročno problem,
- recesija popravi napake prejšnjega cikla.
Keynesianska šola
- potrošnja spodbuja rast,
- država lahko povečuje povpraševanje,
- dolg je uporabno gospodarsko orodje,
- centralne banke stabilizirajo gospodarstvo,
- recesijo je treba blažiti z državnimi ukrepi.
Avstrijci menijo, da keynesianski ukrepi kratkoročno omilijo bolečino, dolgoročno pa povečujejo dolg, inflacijo in odvisnost od države
Kritika demokracije iz avstrijske perspektive
Najbolj kontroverzen del avstrijske šole je njena kritika sodobne demokracije.
Problem političnih spodbud
Politik razmišlja v obdobju naslednjih volitev.
Podjetnik razmišlja o dolgoročni donosnosti.
Če politik lahko pridobi glasove s subvencijami, novimi programi ali dodatno porabo, bo imel močan motiv to storiti.
Račun pa pogosto pride šele več let kasneje.
To vodi v sistem:
ugodnosti danes, stroški jutri.
Nihče ne kandidira na programu varčevanja
Keynesianska teorija pravi:
- v slabih časih porabi več,
- v dobrih časih zmanjšaj dolg.
Avstrijci odgovarjajo:
Prvi del se zgodi.
Drugi skoraj nikoli.
Posledica je nenehna rast javnega dolga.
Inflacija kot politično orodje
Dvigi davkov so politično nepriljubljeni.
Tiskanje denarja je manj vidno.
Zato avstrijci trdijo, da imajo vlade in centralne banke stalno skušnjavo financirati porabo skozi širjenje denarne mase.
Posledica se pozneje pokaže v inflaciji.
Demokracija spodbuja kratkoročno razmišljanje
Po Hoppeju politiki države ne posedujejo, ampak jih le začasno upravljajo.
Zato imajo močan motiv, da iz sistema pridobijo čim več političnih koristi v kratkem času.
Po tej teoriji demokracija naravno spodbuja:
- večjo porabo,
- več dolga,
- več prerazporejanja,
- večjo vlogo države.
Problem današnjega finančnega sistema
Po mnenju avstrijskih ekonomistov sodobni sistem temelji na treh stebrih:
- ustvarjanje novega denarja,
- poceni kredit,
- naraščajoč dolg.
Tak sistem ustvarja rast cen finančnih sredstev in nepremičnin.
Posledica je, da premoženje pogosto raste hitreje kot plače.
Lastniki nepremičnin in finančnih sredstev bogatijo, medtem ko srednji razred vse težje sledi rasti življenjskih stroškov.
Nekoč je veljalo:
delaj, varčuj in obogati.
Danes pogosto velja:
delaj, investiraj ali se zadolži, sicer izgubljaš kupno moč.
Zakaj Bitcoin?
Bitcoin je nastal kot odziv na težave fiat sistema.
Njegove glavne lastnosti so:
Omejena ponudba
Nikoli ne bo več kot 21 milijonov bitcoinov.
Noben politik ali centralna banka te omejitve ne more spremeniti.
Čvrst in pošten denar
Bitcoin ima predvidljivo in transparentno monetarno politiko.
Ponudba ni odvisna od političnih odločitev.
Spodbujanje varčevanja
Bitcoin filozofija temelji na ideji, da bi moral biti nagrajen varčevalec in ne dolžnik.
Ločitev države in denarja
Tako kot je moderna družba ločila državo od religije, želi Bitcoin ločiti državo od denarja.
Denar naj ne bi bil politično orodje.
Večja fiskalna disciplina
Če države ne morejo ustvarjati novega denarja za financiranje dolga, so prisiljene porabiti manj ali pobrati več davkov.
To ustvarja večjo odgovornost pri upravljanju javnih financ.
Zaključek
V svojem bistvu je spor med avstrijsko in keynesiansko šolo spor o zaupanju.
Keynesianec verjame, da lahko država in centralna banka s pravilnimi ukrepi stabilizirata gospodarstvo.
Avstrijec verjame, da so prav politične spodbude razlog, da se dolg, inflacija in vloga države sčasoma povečujejo.
Bitcoin predstavlja poskus vrnitve k trdemu denarju in sistemu, v katerem politične institucije nimajo več neposrednega nadzora nad denarno ponudbo.
Ne glede na to, na kateri strani stojiš, je eno dejstvo težko prezreti: javni dolgovi po vsem svetu rastejo, kupna moč valut dolgoročno pada, razprava o prihodnosti denarja pa postaja vse pomembnejša.
Najbolj pošten odgovor je:
Avstrijske šole ne poučujejo, ker bi bila nujno napačna, ampak zato, ker je sodobna ekonomija postala močno matematična, institucionalno povezana s centralnimi bankami in državnimi politikami, medtem ko avstrijska šola ostaja bolj filozofska, kritična do teh institucij in pogosto v opoziciji do prevladujočega ekonomskega modela.
Zanimivo pa je, da je po krizi 2009 in še posebej po nastanku Bitcoina zanimanje za Misesa, Hayeka, Rothbarda in Hoppeja močno naraslo. Mnogi mlajši vlagatelji in podjetniki danes prvič pridejo v stik z avstrijsko ekonomijo prav prek Bitcoina in kritike monetarnega sistema.
